Tako imenovano pomično zadnje krilce se je v formuli ena v veliki meri udomačilo, Charlie Whiting pa razloži, zakaj prehitevanje tudi s pomočjo sistema DRS ni otroška igra.
na Googlu
Vrnimo se nazaj v sezono 2011. V formulo ena vstopi pomično zadnje krilce. Po prvih prehitevanjih se je glasilo: Formula Playstation, to s pravim dirkanjem nima opravka! Toda z leti so kritike pojenjale in medtem je sistem DRS skoraj v celoti sprejet in je postal del kraljevega razreda motošporta. Vmes je prišlo do spremembe, ki zapoveduje, da so lahko vozniki na dirki krilce položili le na določenih odsekih in to se v prihodnje ne bo spremenilo. "Menimo, da se lahko uporabi le na določenih delih steze," tako Whiting, ki zagovarja aktualni pravilnik.
Whiting se je opredelil kot pristaš umetne pomoči pri prehitevanju. "Sem veliki pristaš sistema DRS. Vem, da nekateri ljudje temu nasprotujejo, ker ni dovolj puristično, toda temu pogledu v celoti ugovarjam. Saj ni tako, da zaviješ v zavoj, prehitiš in nadaljuješ z dirkanjem in vse je v najlepšem redu."
Whiting se je pri tem navezal na ekstremni primer dirkališča v Spa-Francorchampsu z legendarno ravnino Kemmel med zavojema številka 6 in 7, ki daje videz neskončno dolge ravnine, ki se rado uporablja za DRS prehitevalni manever. Tukaj dejansko nastane občutek, da je DRS manever prelahek. "Vendar to je samo zaradi hitrosti, ki jo vozniki pridobijo iz zavoja pred tem. Če so vozniki enako hitri, mora biti zadaj vozeči dirkač zaostajati samo 0,3 sekunde in tukaj je potrebna velika samozavest. Če imata do DRS cone enako hitrost, potem se srečata pri točki zaviranja. To je pač teorija sistema DRS."