Predsednik Ferrarija že dolga leta sanja o uvedbi tretjega dirkalnika. Toda uvedba le-teh je tako realna, kot videnje pošasti iz jezera Loch Ness.
na Googlu
Mogotci formule ena so poskrbeli za vse. V njihovih predalih leži tudi načrt, da v primeru skrčenja startnega polja na devet ekip – torej 18 dirkalnikov -, vsem ponudijo priložnost, da uporabijo tretji dirkalnik. S tem bi naenkrat imeli 27 dirkalnikov. V tretji dirkalnik, tako načrt, naj bi posadili mladega talentiranega dirkača. Da bi lahko v letošnji sezoni – najverjetneje po koncu - zares prišlo do tega scenarija, ni nobena neumna črnogledost. Colin Kolles, ki bo sedaj svetovalec ekipe Caterham, je kolegom is Speedweek v Silverstoneu izdal, da brez njegovega posega Caterham sploh ne bi prišel na dirko za VN Velike Britanije.
Tretji dirkalnik bi ponujal najmanj tri prednosti: več denarja v blagajnah manjših ekip zaradi plačljivih dirkačev, polno startno polje in možnosti za velike ekipe, da svojim naraščajnikom nudijo idealno priložnost za dokazovanje in nabiranje izkušenj.
Toda tretji dirkalnik bi zaostril tudi mnoge pasti: Kako naj bodo pobarvani ti dirkalniki? Sponzorji plačljivih dirkačev bi zahtevali lastne dizajne, to pa je v nasprotju od enotnega nastopa v formuli ena. Tretji dirkalnik ne bi smel zbirati točk, ker bi to povzročilo zmedo v razvrstitvi prvenstva. In kako naj potem to prodajo sponzorjem?
Da bi lahko to spremenili, morajo soglašati vse ekipe in to se ne bo zgodilo. Zakaj naj bi se neka majhna ekipa zanimala za to, da ji tretji Ferrari ali Mercedes skače po glavi? Finančno šibkejše ekipe bi zaradi tega v cilj pripele še bolj v ozadju (ne glede na to, da tretji dirkalnik ne bi dobil točk), to pa bi zelo otežilo iskanje sponzorjev.
Manj ekip kot so si zamislili konstruktorji formule ena, bi oslabilo DNK Grand Prix športa. Formula ena potrebuje več ekip in ne manj. In sicer dirkalne ekipe, ki same izdelujejo dirkalnik in ne nastopajo kot stranke večjih moštev. Le v tem primeru bodo geni formule ena ostali zdravi.