To je že zelo žalostno: Celo najbolj zvesti tifoziji se posmehujejo Ferrariju in jim napovedujejo vrnitev v siva osemdeseta leta, kjer je bilo veliko politike, mnogo kadrovskih zamenjav in malo uspehov.
na Googlu
Nekdanji dirkač formule ena Ricciardo Patrese (256 dirk) se je vedno jezil nad dejstvom, da kot italijanski dirkač v lastni državi nisi vreden počenega groša, kajti tu je le Ferrari. In to se tudi danes ni spremenilo in od upokojitve Patreseja je minilo že dvajset let. In potrpljenje najzvestejših tifozijev je prav tako pri koncu. Spričo določenih številk je to tudi razumljivo.
Zadnji dirkaški naslov najslavnejše dirkalne ekipe na svetu sega v leto 2007 (Kimi Raikkonen) – pred sedmimi leti.
Zadnji konstruktorski naslov prvaka so osvojili leta 2008 – pred šestimi leti.
Zadnji pole position Ferrarija: Hockenheim 2012, Fernando Alonso – pred dvema letoma.
Zadnja zmaga Ferrarija: Barcelona 2013, Fernando Alonso – pred 14 meseci.
Vse to je za dirkalno ekipo kot Ferrari nesprejemljivo.
Ferrarijev šef Luca di Montezemolo je pomladi povlekel prvo potezo – z gotovostjo, da Ferrari tudi v prvem letu turbo obdobja ne bo osvojil naslova. Stefano Domenicali je odstopil s položaja, na njegovo mesto pa je prišel Marco Mattiacci, ki do tega trenutka ni imel niti ure izkušenj v motošportu.
Mattiacci naj bi (s strani Ferrarija to še vedno ni uradno potrjeno) ukazal, da se pred vrata postavi šef motornega oddelka Luca Marmorini. Na njegovo mesto naj bi postavili dosedanjo številko dve oddelka motorjev Mattio Binotta.
Predsednik Ferrarija je v intervjuju za kolege iz Focus znova zaigral staro ploščo, češ da je formula ena izgubila šarm, pravila so preveč zapletena in da so dirkači degradirani v voznike taksijev. Toda več kot 100.000 gledalcev v Silverstoneu, razprodani dirki v Avstriji in Kanadi pa dokazuje, da so mnogi navijači še vedno zvesti kraljevemu razredu motošporta.
Fascinacija in šarm nista težava, temveč je to Ferrari sam. Dobro, določena pravila so zares preveč zapletena, toda tako formula ena kot tudi taksisti nista ravno navdušena nad nenehnimi primerjavami predsednika Ferrarija. Še dobro, da Italijan ni načel teme o zvoku ali pa da širnemu svetu ponovi, da so Grand Prix dirke dolgočasne (kar je nazadnje storil pred dirko v Bahrajnu, ki je bila potem pravi spektakel). Klasičen primer ponesrečenega timinga. Skupni imenovalec navijačev družbenih omrežij in forumov pa je: Vse to je lahko spregledano rožljanje z orožjem, ki služi le za to, da odvrača pozornost od tega, kako slab je Ferrari.
V Italiji se sedaj na veliko govori, da sta pod vprašajem dva člana vodstva ekipe: šef oblikovalcev Nikolas Tombazis in Pat Fry, ki je vodja oddelka šasije. Obema bi lahko očitali: preveč konservativne konstrukcije, strateške napake (kot je rezultat obeh Ferrarijev na kvalifikacijah v Silverstoneu) in pomanjkanje nadaljnjega razvoja.
Številni tifoziji se preko socialnih omrežij kot sta Facebook in Twitter posmehujejo nad Ferrarijem in napovedujejo vrnitev ekipe v siva osemdeseta leta, kjer je v moštvu poskočnega konjička bilo veliko politiki, mnoge kadrovske zamenjave in le občasni uspehi.