Rdeča tragikomedija - Quo Vadis, Ferrari - Nostalgija
Quo Vadis, Ferrari
Rdeča tragikomedija
Quo Vadis, Ferrari

Ferrari že od leta 2007 čaka na naslov svetovnega prvaka. Takrat ga je z veliko sreče osvojil Kimi Raikkonen. Če se v ekipi McLaren ne bi odvijale neumne zadeve med Alonsom in Hamiltonom, bi Ferrari letos slavil deseto obletnico brez naslova. Schumacher je moral pakirati kovčke, ker je Montezemolo želel svežo kri v obliki Raikkonena, dobil pa je vse prej kot to, kar je želel. Raikkonen je nato moral tudi sam predčasno pakirati kovčke, ker je prišel Fernando Alonso. Spet po direktivi predsednika Ferrarija.

Brez zadržkov lahko trdimo, da po odhodu Michaela Schumacherja, Rossa Brawna in Jeana Todta pri Ferrariju uspevajo le še slučajni uspehi. Pri Ferrariju je od takrat naprej preveč politike, ki je v prvi vrsti, stroka je na žalost potisnjena v drugi plan. Za neuspehe se iščejo grešni kozli in se odslavljajo na nečasten in neprofesionalen način. Pravi krivci za neuspeh, pa še naprej vlečejo niti v ekipi.

Fernandu Alonsu poleg dirkaških kvalitet lahko pripišemo tudi ogromno potrpljenje. Verjetno je slednje dobro plačano, kajti v nasprotnem primeru bi Španec že zdavnaj pobral šila in kopita ter se odpravil drugam. Za letošnjo sezono so mu ob bok postavili Kimija Raikkonena. Finec naj bi na Asturijca, ki je tudi svojevrsten politik, vršil pritisk in ga odvrnil od tega, da ekipi grozi z odhodom in podobnimi psihološkimi igricami. Pri tem pa ravno Alonso počne tisto, kar bi moral predsednik: na ekipo vršiti pritisk, da se stanje izboljša. Kajti Španec ne potrebuje pritisk moštvenega kolega in za to je vloga Raikkonena povsem zgrešena.

Dirkači so veliki egoisti in le kot takšni lahko uspejo. Največji egoisti pa se lahko pohvalijo z enim ali več naslovi. V zadnjem času pa lahko opazimo, da se egoizem, poliranje ega in zdravljenje kompleksov dogaja tudi pri strokovnem kadru in v tem pogledu je Ferrari na vrhu. Kako drugače si lahko razlagamo Marmorinija, ki govori o svetovalcih, ki na določenih področjih nimajo pojma. In iskanje pomembnosti gre včasih tudi preko trupel ali v Ferrarijevem primeru preko slabega dirkalnika.

Verjetno bo – ali pa je že – tudi Alonso spoznal, da njegove politične in psihološke igrice zoper vodilno etažo Ferrarija, da bi si vendarle uresničil tako želene sanje naslova v rdečem dirkalniku, ne učinkujejo. Kako sploh bi, če pa iz ekipe letijo grešni kozli, v njej pa ostajajo ljudje, ki kozle streljajo. Vse dokler bo tako, bo Ferrari vodila politika in iskanje krivde drugje, samo ne pred domačim pragom. 

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 1999-2026 Avtomanija