Po dirki v Belgiji, kjer je mnoge presenetila konkurenčnost Red Bullovega dirkalnika, so se zopet pojavila ugibanja o uporabi fleksibilnega difuzorja. Ali je moštvo res našlo način, da si lahko s premikanjem difuzorja ustvari več podtlaka, hkrati pa zaobide teste Fia-e o ustreznosti dirkalnika?
na Googlu
Če najprej ponovimo - osnovni princip delovanja difuzorja je ta, da pospeši tok zraka pod dirkalnikom v primerjavi s tokom nad dirkalnikom in s tem ustvari območje podtlaka, ki bolid prisesa k tlem (ang: downforce). Več podtlaka, več aerodinamičnega oprijema bo imel dirkač, hitreje se bo lahko peljal skozi zavoj. Kako povečamo podtlak? S tem, da pospešimo zrak pod dirkalnikom, to pa pomeni, da ali moramo voziti hitreje ali pa zmanjšati zračno režo med asfaltom in dnom dirkalnika. In ravno tu nastopi ideja o fleksibilnem difuzorju in/ali dnu dirkalnika. Difuzor se začne nekje v predelu dirkalnika pod menjalnikom in v njegovem začetnem delu, se generira največ podtlaka, saj je zračna reža najmanjša. Nato se postopoma dviguje in konča malo pred zadnjim krilcem. Če začetni del difuzorja pomikaš med vožnjo k tlom, bo učinek večji. Na kakšen način imajo (če imajo) pri Red Bullu izvedeno to rešitev, trenutno ni znano. Je pa Adrian Newey v preteklosti večkrat ravno na tem področju dirkalnika preizkušal meje pravilnika. Nazadnje tudi pri fleksibilnih prednjih krilcih, ki so se med dirko vidno upogibala, a vseeno prestala vse teste Mednarodne avtomobilistične zveze. Razlog za to je bila verjetno izpiljena tehnologija izdelave krilc, kjer so bile plasti karbonskih vlaken postavljene tako, da so preprečevale prevelik poves krilca med standardiziranim testom Fia-e, a ker je rezultatna sil med vožnjo prijemala v drugi točki kot med testom, je bila sila dovolj velika, da je upognila krilce k tlom in z zmanjšano zračno povečala podtlak. Pri prednjem krilcu je bilo to velika prednost, saj ima največji vpliv na aerodinamiko vozila, ker nase prevzame čist, nezmešan zrak. To so bila leta Red Bullove tehnične in dirkaške prevlade.