Postavite se v vlogo kupca, ki si omisli primestni električni avto, s katerim se tu in tam poda tudi na drugi konec Slovenije. Začenja se gladiatorstvo in boj za preživetje, srečanje prihodnosti s staro mentaliteto.
na Googlu
O enostavnosti, zmogljivostih in drugih lepih rečeh, ki smo jih te dni izkusili z BMW-jevim i3, podrobneje čez nekaj dni v samem testu, smo se pa spet znašli pred razmišljanjem, ali so vlaganja v infrastrukturo za potrebe električnih avtomobilov in prihodnosti le enkratna dejanja brez prave strategije?
Z avtomobilom kot je BMW-jev i3 z realnim dosegom med 170 in 200 kilometri lahko opravite vse običajne dnevne opravke, od obiska službe, trgovin, razvažanja otrok po obveznostnih ali obisk Stankotovega kartodroma na Brniku. Sploh, če živite v hiši in se reč neopazno polni čez noč, se s t.i. range anxiety ali dosežno anksioznostjo (če besede ni v SSKJ, si lastim copyrighte za prevod) nikoli ne srečate – to je namreč tista trapasta zadeva, ki se je spomnite tudi iz običajnih avtomobilov, ko se prižge lučka za gorivo. Le da tam v skrajni smoli malce štopate s kanglico za gorivo, pri električnih avtomobilih ste pa pečeni.
In tudi s takim primestnim električnim vozilcem se da prečkati daljše razdalje, z njim sem odpeljal 250 kilometrov iz Ljubljane do rodne Koroške in nazaj, vmes pa prvič narisal en kvadratek ali krogec na eno zelo specifično zadevo, ampak to je druga zadeva. Avtocesta je za električarje manj priljubljen del cest, saj je mogoče samo od Ljubljane do Celja sprazniti večino akumulatorja. A če se na pot odpraviš zgodaj in z nekaj rezerve v času, kaka ura gor ali dol ni problem.
Na taki relaciji, napisani zgoraj, je obvezen postanek v Celju na Lopati, saj na Koroškem ni polnilnic za električne avtomobile, tiste, postavljene pred leti, so same sebi namen in zahtevajo nekaj dni birokratskih priprav, da lahko potem na trofazni zadevi avto polnite nekaj ur. Ne, tak izlet odpade, na srečo imamo pri nas že nekaj hitrih polnilnic, CCS, dve sta v Ljubljani, ostale so na avtocestnem križu. Za razliko od podobnih poti lani, so se pri Petrolu, ki krovno bdi nad to zadevo, v enem letu potrudili in namestili oznake. CCS je za relacijske vožnje na daljše razdalje edina zveličavna rešitev, saj v dobrih 35 minutam napolni akumulator za 180 kilometrov dosega z običajno hitrostjo.

Prvo presenečenje na omenjeni poti je sledilo že na Lokovici, na Petrolovem servisu hitro polnjenje ni delovalo in 3 ure na običajnem polnjenju odpadejo. Zakaj, ne vemo, bodo pa fantje in dekle to menda raziskali. Na srečo je bil i3 napolnjen večer pred tem, da smo nadaljevali do Lopate, kar je 2 kilometra od odcepa za Koroško naprej, ampak nič ne de, po pol ure sončenja je bil i3 nared za nadaljevanje poti. No, od tam gre smer nazaj proti Arji vasi in na sever države in tudi na povratku nazaj je treba razmišljati o dosegu. Da se priti do Lokovice, a če tudi na drugi strani na OMV ne dela, potem bom zamudil MotoGP, zato je bil ponovni obisk Lopate za še pol ure obvezen.
Nekje pri Slovenj Gradcu sem srečal oranžnega športnika, za katerega se je pokazalo, da je Teslin Roadster. O preigravanju dveh električarjev in zabavi in mahanju dveh električnih navdušencev kdaj drugič, a kaj če gre možakar na isti CCS na Lopati? S pomočjo poznavanja lokalnih terenov je bil avstrijski Tesla Roadster v Arji vasi daleč za mano, ampak je očitno imel soka do Lokovice ali Slovenske Bistrice.

Za vsak slučaj sem na poti nazaj šel preverit Lokovico, pa je tudi tam CCS deloval brezhibno, pokazal pa se je drugi, ne tako redek problem – na mestih za dolivanje stricev elektrončkov sta stala skuter in avto zaposlenih na servisu in ker je nekdo naredil »predolge« kable za priključke, se da i3 na teh poševnih polnilnih mestih polniti le na desnem mestu, postavljen vzvratno. In ja, ker je i3 električna raketa, čeprav to dobro skriva, gre kar 152 km/h, temu primerno pade tudi doseg. Z »gasom do tilta« kot pravijo, ne boste naredili več kot 100 kilometrov. Spet, kot sveže zaljubljen električar, menim, da temu niti ni namenjen.

Torkovo jutro sem izkoristil za zgodnje CCS hitro polnjenje BMW i3 (ob osmi uri) pred njegovim domom, Kristalno palačo v BTC. 25 minut, pa je akumulator poln do 80 %. Zanimalo pa me je, kar ne bi bilo prvič, kaj lahko naredim, če bi bilo mesto zasedeno. Ker za te polnilnice skrbi Petrol, sem na spletni strani Petrola pogledal seznam polnilnic (tu bi lahko zapisal eno ironijo, a ne Miha? ;) ).

Ena je pred Halo A, druga pred Emporiumom in tretja pred Atlantisom. Vse tri so tiste običajne, počasne, kar pomeni, da se 25-30 minut spremeni v 3-4 ure. Ampak so neuporabne, ker so ob osmih vsa omenjena parkirišča zaprta s trakom, kar pomeni ali malce vandalizma ali pa čakanje še eno uro, da strici v telovnikih varnostnikov te trake pospravijo. Mimogrede, tretja polnilnica pred Atlantisom je prav posebna, spada med nevidne. Z drugimi besedami – je ni.

Alternativa je tako le v severni Petrolovi črpalki na Barju (če je seveda prosta) ali na Celovški. Ker bi bil prazen i3 do Barja že v neugodnem položaju, sem šel preverit CCS na Celovško, vmes pa šel pogledat še pred Petrolovo domačo zgradbo na Dunajski, kjer so lani v sklopu Elektromobilnosti štiri parkirišča spremenili v električna polnilna mesta, vendar tako nerodno, da ob eni Tesli X in enem drugem i3 prostora za tretji avto ni bilo. Ampak tako ali tako je običajna počasna za nekaj ur.

Edina rešitev tako ostane Petrol na Celovški, kjer pa doživiš ultimativno presenečenje – na mestih za polnjenje sta stala dva dizelska kombija, ki tam nimata kaj početi. In ob predpostavki, da ste tja prišli na hlape (treba si bo izmisliti nov izraz), je edina možnost, da nekako obrnete avto, ker ima polnilnica »predolge« kable in zaparkirate oba kombija na nekaj centimetrov maneverskega prostora, če ne lahko le upate na brezžični prenos elektrike po Tesli (Nikoli, se razume, ne proizvajalcu).

Posledice so seveda jasne – zaradi takih, ki samo skočijo na kavico v bližnji bife, bencinski servis naenkrat nima več prostega izvoza, ampak ker je avto prazen, me to pravzaprav ne gane preveč. Vmes med čakajočimi ostalimi vozniki, ki besno trobijo, se najde tudi pametnjakovič, da imam cel kup drugih mest, in da kaj moram ravno tam. Ampak potem mu en drug razloži, da ne tankam bencina, ampak škrate elektrone, retoriko pa potem ta ata spremeni v grožnjo, da mi bo podrsal avto. Ne, hvala, malce strpnosti do nas električnih voznikov pa res. Kaos se potem konča, ko voznik kombija pride s kavice in se opravičuje, medtem ko sosednji beli kombi pobegne na Celovško kar čez travo. Končno lahko i3 postavim po 10 minutah kaosa na polnilno mesto.

Tu se pojavita dve ključni težavi – prva jementaliteta ostalih – če želimo vsaj primerljivo vožnjo kot ICE avtomobili, potem se morajo vozniki slednjih nehati obnašati objestno in pustiti električna mesta prazna, ne bo nas vsak dan manj, ampak le še več, to je dejstvo, drugi, ključni problem pa je, da polnilnih mest, ki bi bila v tej stopnji razvoja eAvta približno razumno hitra kot je npr. CCS, občutno premalo, celo kritično premalo, saj so vsa preostala, tudi tista, ki niso v neposredni upravi Petrola, večurna in bolj kot ne parkirna mesta za čez dan, ko so ljudje v službi. To, da je električni pogon prihodnost, ni dvoma. Ko nekajkrat po nekaj dni vozite električarja, je motor z notranjim izgorevanjem in klasičnim menjalnikom, da o pospeških ne govorimo, srednji vek, mračna doba.

Na drugi strani pa razočara občutek, da bi lahko razvoj infrastrukture sledil temu trendu, pa je pravzaprav narejen v slogu – tu smo nekaj postavili, mi smo svoje naredili, tako malo na pol, vi pa se znajdite po svoje.
Od tega, da naletiš na nedelujočo CCS polnilnico v Lokovici, ki bi lahko za nekaj ur podaljšala potovanje, do nedostopnih (BTC) in s tistimi, ki so zasedena s takimi, ki skočijo samo na kavico. Mi, elektrofili, pa se lahko potem slikamo. Dobesedno. In za povrh poslušamo še grožnje stricev iz smrdljivih dizelašev, ki ne razumejo porodnih težav tehnologije prihodnosti.