Če je včeraj dopoldne scalo kot pri norcih, danes tu in tam z neba prileti le kaka kapljica in spomni, da bo danes ena najbolj čudnih nedelj, kar se jih spomnim v F1. Ponoči so še bile plohe, zjutraj pa je zapihal leden severni veter, ki bo danes v času dirke dosegal hitrost tudi do 50 kilometrov na uro. In kar je še huje, vlažnost je 75 %, kar pomeni, da 3 nadstropja stopnic v press center, kamor zaideš oblečen kot medved zaradi 20 stopinj zunaj in vetra, pomeni tudi tuširanje. Tradicionalno klima blazni Madžari so se samo v petek izneverili svoji tradiciji, ko je bilo v press centru prijetno "toplo", včeraj in danes pa že srečujemo pingvine v bundah. 

V praksi to pomeni, da se bo tudi ta Madžarska, kot vse pred tem, končala z vnetjem sinusov. Na srečo vedno tovorim s sabo malo prenosno lekarno in protiukrepi so že v teku. Zdaj, ko to spišem in vi preberete, greva s Kitten na kosilo, Red Bull ti ga ne da več, pravzaprav ti Red Bull ne da več ničesar, razen ko je Kitten (aka Urša) na vhodu "sunila" dve pločevinki. Pri Mercedesu ni več niti hladilnika, iz katerega smo včasih kotalili sode Monstra. Pustimo kemijo, skratka, Hungaroring ima teraso, kjer dajejo nekaj za jest, kosilo, štrudl, pločevinka cole, tu nekje smo. Saj ne, da človek zjutraj ne ješ zajtka, a odkar je dogajanje pozno (priletela sva v času dirke F2, ki jo je dobil Pourchaire), greš po zajtrku oddremat še kako kitico. 

Posledično razmišljajo tako vsi, tudi oranžni navijači, ki jih 100 tisoč budimpeštanskih taksistov potem vozi na dirkališče in posledično nastane velikanska gužva, ki je najbolj zabasana prav na naši "privat" FIA lane (namenjeni nam, ki delamo tu in nimamo časa čakati), ki je infestiran z rumenimi taksiji. V vseh 20 letih Budimpešte take gužve še nisem doživel (prav mi je, kaj pa vstajam pozno). Skratka, potem je pot na dirkališče po nekdanji Bernie Avenue (odkar ni več Bernia, so legendarne oznake za to cesto vrgli na smeti) zelo kratka, hitra in efektivna. 

Budimpešta pa ko Budimpešta, turistični utrip je ujet na obalni del ob Donavi, ostalo pa se potem hitro prazni in zmanjša na posamezne lokale in trgovine. Hrana je v trgovinah kot rečeno v našem cenovnem rangu, ali 10 do 20 % dražja. Zato pa so restavracije, pa naj bodo to povsod nasuti Burger Kingi, Maci in KFC-ji ali pa čisto običajne krčme, prav toliko cenejše.

Ena od tradicij vseh naših Budimpešt, ki so bile neprimerljivo bojše kot ta postkovidna, z Bojanom, Videkom (Videk je vmes šel med amaterske kaskaderje in hodi okrog napol polomljen z berglami, a to je neka druga zgodba), Natkom, Speedyjem, ko smo bili zares odlična klapa, se je končala včeraj.

Namreč, tradicionalno smo vsako leto, razen tega, da je Videk težil z debrecenkami, odšli k Huszarju. Huszar je taka mala gostilnica malo južno od glavne železniške in njen šef je bil silno zabaven možakar in na koncu nas je vsako leto že prepoznal. Ob vsem naboru madžarske hrane smo ga vsako leto ubili z dunajskim zrezkom. Dokler eno leto že na vratih ni rekel, da če mislimo spet dunajce, lahko kar pakiramo. :)

No, tisto leto, pa je bilo menda eno ali dve pred plandemijo, se je Videk opogumil in vzel nek golaž, ostali pa smo dolgočasni kot smo, prekloplili na piščanca in cordon blue. V tem malem Huszarju sta vedno igrala dva lika, en je bil akademski profesor, violinist, drugi mu je zraven igral cimbale. Virtuoza, ampak malo preglasna. In potem smo hoteli vprašati (ker je folk pač vlačil evre iz žepov zanju), koliko stane, če ne igrata. BIli smo izjemna klapa, kljub občasnim nestrinjanjem ali mini kregariji, Budimpešta pa polna norih dogodivščin, o kateri bi lahko skupaj z drugimi odpravami po svetu napisali knjigo ali dve. Tega je zdaj nepreklicno konec. 

Včeraj zvečer sem želel Kitten, za katero je to druga dirka, vključiti v tradicijo Huszarja in dunajca sredi kulinarično genialne Madžarske. Že Google je napisal, da je reč "Temporary Closed", a sem se moral prepričati na svoje oči. Ne, zares, Huszar, naš Huszar, je "good game, GG", kot je rekla Kitten. Gostilnica ni preživela kovidnega obdobja, kljub vsemu turizmu v prestolnici Madžarske, vzhodnem Parizu. Prav tako pizzerija, ki jo je blizu najinega hotela priporočal Milan. Na koncu sva končala pri MiXr pizza & ostalo, kjer so imeli prav smešen način naročanja. Na listek si narisal križce in krožce, kaj želiš na pizzi in so to prinesli. Ampak Madžar je cigan, je večkrat rekel Bojan, tako da so nama računali dodatek še fantomski čedar sir. So pa cene take, da se s tem niti nočeš ubadati. deci Coca Cole je 25 centov, zdaj pa računaj. Tudi velika pizza, ki se je zvečer izkazala za "strateško" napako, ker sem se potem odkotalil do avta in v hotel, ta stane 7 evrov in kusur.

Je pa Budimpešta en tak velikanski preplet ulic, ki jih pravzaprav nihče ne obnavlja, ker jih je nemogoče. Asfalt je poflikan, grbast od trol, buszov in ostalih reči, ki vozijo tu. Električnih skirojev je skoraj več kot ljudi, le da tu ne vozijo kot idioti kot v Ljubljani. Skratka, avto med večerjo je bil parkiran v uličici 30 metrov od pizzerije, ki je bila videti, kot da so jo nazadnje kosili ali porezali grmovje leta 1843 za obisk cesarja Franca. Pretirano usrana pa Pešta ni (vsi, ki veste, Budimpešta so pravzaprav tri mesta, od katerih je Pešt ogrska prestolnica, medtem ko je Buda ciganija na desnem bregu Donave).

Budimpešta je pravzaprav zadnja prestolnica na Donavi od treh draguljev, začenši z Dunajem in Bratislavo vmes. 50 kilometrov južno od Budimpešte se začne nič in se vleče vse do Novega sada, potem severno od Beograda in potem do Črnega morja ni praktično nič več kot ena sama revščina. Ampak to so drugi kraji. 

Po Donavi vozijo ladje vse od Črnega morja in tamkajšnjih držav s tovorom za Evropo, pa potniške "križarke". Najbolj nora pa je stara arhitektura. Vsakega, ki zanimajo zgradbe, si lahko ogleda, kaj pomeni več stoletij biti del avstroogrskega cesarstva. Najbolj znani so seveda parlament, grad Kralja Matjaža in mostovi, ampak vsak becirk, vsaka ulica, ima nekaj posebnega in starega. Po avtocesti M3 proti dirkališču (ali Ukrajini, če bi naravnost) pa se zapelješ skozi predmestja z nagravžno grdimi socialističnimi bloki z 20 nadstropji. 

Bodi dovolj. Hungaroring ti da kosilo!