Kljub temu, da ni imel formalne igralske izobrazbe, je s svojim naravnim talentom in neverjetno karizmo osvojil srca gledalcev. Njegovo življenje je bilo kratko, a je za seboj pustil neizbrisen pečat.

Njegova pot v svet filma se je začela povsem nenačrtovano. Davor se je rodil 20. septembra 1969 v Sarajevu v skromni družini. Kot deček je obiskoval glasbeno šolo in si želel igrati klavir. Nekega dne, ko je bil v bližini sarajevske tržnice Markale, kjer je delal njegov oče, ga je opazil asistent režiserja Emirja Kusturice. Ta je v njem videl točno to, kar so takrat iskali, in ga povabil na avdicijo. Tako je dobil vlogo starejšega sina Mirze v kultnem filmu Oče na službenem potovanju, ki je kasneje osvojil zlato palmo v Cannesu.

Čeprav je po prvem filmu poskusil opraviti sprejemne izpite na filmski akademiji, mu to ni uspelo, a ga zavrnitev ni ustavila. Največjo slavo mu je prinesla vloga v naslednji filmski mojstrovini Emirja Kusturice, Dom za obešanje. V njem je upodobil Perhana, lik, ki se je za vedno zapisal v zgodovino filma. Za to vlogo so ga evropski kritiki uvrščali med najboljše igralce tistega časa. Njegova naravna drža, prodoren pogled in sposobnost, da izrazi globoko žalost in iskreno veselje hkrati, so iz njega čez noč naredili pravo zvezdo.

Njegov talent se ni omejil zgolj na sodelovanje z enim režiserjem in na eno veliko vlogo. Davor je hitro postal iskan igralec in je svoj pečat pustil v številnih drugih odmevnih projektih tistega časa. Že konec osemdesetih je nastopil v filmu Sračja strategija, kasneje pa je navduševal v priljubljenem filmu Praznik v Sarajevu. Njegov igralski razpon je bil izjemno širok, kar je dokazoval tudi z opaznimi vlogami v filmih, kot sta »Prekleta je Amerika in priljubljeni omnibus Kako je propadel rokenrol.

Prav tako je bil nepogrešljiv del televizijskega prostora. Številni se ga spominjajo po vlogah v kultni oddaji Top lista nadrealista, kjer je z izjemnim občutkom za humor in satiro sodeloval pri ustvarjanju legendarnih skečev, ki so še danes globoko usidrani v spomin celotnih generacij. Svojo prisotnost na malih zaslonih je obogatil tudi z igranjem v seriji Sarajevske prigode.

Začetek vojne v devetdesetih letih ga je zatekel v rodnem Sarajevu, od koder je kasneje odšel v Beograd. Tam je nadaljeval z igralskim delom in med drugim ponovno združil moči z Emirjem Kusturico v mednarodno priznanem, večkrat nagrajenem filmu Podzemlje. V njem je upodobil Bato in s svojo interpretacijo še enkrat potrdil status enega najbolj nadarjenih igralcev. Po vojni se je preselil v Banjo Luko, kjer je z kulturnega sklada republike Srpske poskušal pomagati pri razvoju kulture in mladim talentom.

Žal je bil njegov izjemen talent ves čas v senci osebnih stisk. Boril se je s hudo depresijo in padel v primež odvisnosti, iz katere ni našel pravega izhoda. V iskanju miru se je v zadnjih mesecih svojega življenja preselil v Slovenijo. Zatekel se je v Novo mesto, kjer je živel s svojim takratnim dekletom. Svoj prosti čas je najraje preživljal v naravi, daleč stran od filmskega blišča in pozornosti javnosti, uteho pa je iskal predvsem v družbi konj.

Kljub umiku iz javnosti bitke z notranjimi demoni ni mogel dobiti. Konec maja leta 1999 je v Novem mestu pri rosnih devetindvajsetih letih storil samomor in za seboj pustil bogato, a tragično končano zgodbo.