Ko so pred dobrima dvema letoma v Etiopiji prepovedali uvoz novih avtov z motorji na notranje zgorevanje, so mnogi napovedovali popoln kaos.
Pred dvema letoma so vsi opozarjali na pomanjkanje infrastrukture, nestabilno električno omrežje in slabe ceste naj bi hitro pokopali idejo o množični elektrifikaciji. A zgodilo se je nekaj drugega. Danes je na etiopskih cestah že več kot 115 tisoč električnih avtov, država pa želi v prihodnjem desetletju številko povečati na pol milijona. Ključni razlog za takšen preobrat je poceni elektrika iz ogromnega hidroenergetskega projekta na Nilu, medtem ko je gorivo zaradi gospodarskih razmer postalo zelo drago.
Za številne voznike so tako stroški vožnje z električnim avtom tudi do desetkrat nižji kot pri klasičnih avtih. Prav ekonomika je postala glavni razlog za hiter prehod na elektriko. A zgodba ima tudi drugo plat. Trg so preplavile številne poceni kitajske znamke brez servisne podpore. Mnogi lastniki so po prvih okvarah ugotovili, da rezervnih delov praktično ni mogoče hitro dobiti. Pojavljajo se celo improvizirana pokopališča električnih avtov, ki mesece čakajo na dele iz Kitajske.

Precej bolje gre večjim proizvajalcem, kot sta BYD in Geely, ki sta odprla lokalne montažne obrate in servisno mrežo. Medtem se izboljšuje tudi infrastruktura. Državni telekomunikacijski operater je začel graditi mrežo hitrih polnilnic, zato električni avti niso več omejeni zgolj na večja mesta. Kljub temu ostajajo stari bencinski in dizelski avti še vedno zelo iskani, predvsem na podeželju, kjer ljudje ne zaupajo povsem električnim vozilom in nestabilnemu omrežju. Paradoksalno so zato stare Toyote pogosto vredne skoraj toliko kot novi kitajski električni avti.
Električni avti v Etiopiji predstavljajo približno šest do osem odstotkov vseh registriranih vozil, a primer jasno kaže, kako močno lahko visoke cene goriva pospešijo prehod na elektriko – tudi tam, kjer si tega še pred nekaj leti skoraj nihče ni predstavljal.
