Potniško letalo Lockheed L-1049A Super Constellation družbe TWA na letu 2 je v zraku trčilo z Douglasom DC-7 družbe United Air Lines na letu 718. V nesreči je umrlo vseh 128 ljudi na obeh letalih, kar je bila takrat najhujša nesreča v zgodovini komercialnega letalstva. Obe letali sta z mednarodnega letališča v Los Angelesu vzleteli le tri minute narazen. TWA-jevo letalo je bilo namenjeno v Kansas City, Unitedovo pa v Chicago. Po vzletu sta leteli po različnih koridorjih, a sta zaradi neviht in takratnih pravil letenja obe zapustili nadzorovan zračni prostor.

Kapitan TWA-jevega letala je zaradi neviht zaprosil za dovoljenje za vzpon na višino 6.400 metrov. Kontrola letenja mu je odobrila tako imenovano dovoljenje "1.000 on top", kar je pomenilo, da je lahko letel nad oblaki, odgovornost za varno ločevanje od drugih letal pa je prešla na posadko. Takrat je v ameriškem zračnem prostoru še veljalo načelo "see and avoid" oziroma »opazi in se izogni«, saj radarji na tem območju niso pokrivali prometa.

Obe letali sta tako leteli na isti višini, približno 6.400 metrov, in se približevali območju Velikega kanjona. Zaradi visokih nevihtnih oblakov sta posadki najverjetneje obletavali isto oblačno tvorbo z nasprotnih strani, zato se nista mogli pravočasno opaziti. Ob 10.32 sta letali trčili pod kotom približno 25 stopinj. Preiskava je pokazala, da je posadka Unitedovega DC-7 v zadnjem trenutku najverjetneje opazila drugo letalo in poskušala zaviti v desno ter se spustiti, vendar je bilo že prepozno. Levo krilo DC-7 je zadelo rep Super Constellationa in ga dobesedno odtrgalo. Letalo TWA je izgubilo nadzor, skoraj navpično strmoglavilo v kanjon in ob silovitem trku razpadlo. Vsi potniki in člani posadke so umrli v trenutku.

Tudi DC-7 je bil po trčenju nepopravljivo poškodovan. Izgubil je velik del levega krila in motor, zato je začel nenadzorovano spiralo proti tlom ter treščil v skalno steno Chuar Butte. Nihče od 58 ljudi na krovu ni preživel. Ker območje ni bilo pokrito z radarjem, prav tako letali nista imeli snemalnikov pogovorov v pilotski kabini niti zapisovalnikov podatkov leta, je bila preiskava izredno zahtevna. Edini zadnji stik je bil popačen radijski klic kopilota Unitedovega letala:

»Salt Lake... 718... padamo!«

V ozadju je bilo slišati kapitana, ki je obupano kričal:

»Dvigni! Dvigni!«

Razbitine sta nekaj ur pozneje iz zraka našla brata Henry in Palen Hudgin, ki sta opravljala panoramske polete nad Velikim kanjonom. Zaradi izredno težko dostopnega terena je reševanje in zbiranje posmrtnih ostankov trajalo več dni. Številnih žrtev zaradi silovitosti trka nikoli niso mogli zanesljivo identificirati. Preiskovalci so ugotovili, da sta bili obe letali tehnično brezhibni in da vreme ni bilo neposreden vzrok nesreče. Uradni zaključek je bil, da se posadki preprosto nista pravočasno opazili. K temu so prispevali oblaki, omejena preglednost iz pilotskih kabin, človeške omejitve vida in predvsem zastarel sistem nadzora zračnega prometa. Prav ta tragedija je sprožila korenite spremembe v ameriškem letalstvu. Javnost je bila šokirana, saj je postalo jasno, da sistem kontrole letenja temelji na pravilih iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Kongres je odobril obsežna sredstva za posodobitev radarjev, zaposlitev novih kontrolorjev letenja in prenovo pravil.

Leta 1958 je bil sprejet Federal Aviation Act, ustanovljena pa je bila tudi Federal Aviation Administration (FAA), ki je prevzela popoln nadzor nad ameriškim zračnim prostorom. Prav zaradi nesreče nad Velikim kanjonom se je začela moderna doba kontrole zračnega prometa, kakršno poznamo danes. Leta 2014 je bilo območje trčenja razglašeno za narodni zgodovinski spomenik, s čimer je postalo prvo zaščiteno območje v ZDA, posvečeno dogodku, ki se je zgodil v zraku. Ostanki obeh letal še danes ležijo na težko dostopnih delih Velikega kanjona kot nemi opomnik tragedije, ki je za vedno spremenila zgodovino civilnega letalstva.