Elegantne obleke, skrbno urejena podoba in uglajen pop zvok, ki ga danes uvrščamo med synth-pop in sophisti-pop, so se popolnoma ujeli z drugo polovico osemdesetih let. Potem pa je prišla še pesem, ki jo je bilo nemogoče preslišati.

Shattered Dreams je leta 1987 skupino izstrelila med svetovne zvezde. V Veliki Britaniji je dosegla peto mesto, v Združenih državah Amerike pa drugo mesto lestvice Billboard Hot 100 in vrh lestvice Adult Contemporary. Sledile so I Don't Want to Be a Hero, Turn Back the Clock in Heart of Gold, prvenec Turn Back the Clock pa je leta 1988 osvojil prvo mesto britanske lestvice albumov in se prodal v štirih milijonih izvodov.

Toda zgodba Johnny Hates Jazz je bila precej krajša in bolj zapletena, kot bi lahko sklepali po njihovem nenadnem uspehu. Na vrh so prišli z osupljivo hitrostjo, nato izgubili človeka, ki je napisal večino njihovih največjih uspešnic, zamenjali pevca in le nekaj let pozneje izginili. Za njimi pa je ostal prvenec, ki je ujel zvok nekega obdobja, in predvsem pesem o razblinjenih sanjah, ki po skoraj štirih desetletjih še vedno zveni tako značilno osemdeseto.

Tri glasbene poti, ki so se srečale v Londonu

Zgodba Johnny Hates Jazz se je začela precej pred letom 1986, saj so vsi trije ustanovni člani že imeli izkušnje iz glasbenega sveta. Clark Datchler je prihajal iz glasbene družine. Njegov oče Fred je bil član skupin The Stargazers in The Polkadots, kot spremljevalni pevec pa je sodeloval tudi s Frankom Sinatro in Petulo Clark. Clark je že kot najstnik pel, igral kitaro in klaviature, pri komaj 17 letih pa je izdal prvi singel. Pozneje je sodeloval z Rustyjem Eganom iz skupine Visage in se gibal po londonski klubski sceni.

Tudi Mike Nocito je odraščal ob glasbi. Izhajal je iz ameriške družine, ki je zaradi ameriških oboroženih sil živela v Evropi, njegova mati pa je pela v vokalni skupini Cactus Kids. Nocito je začel kot kitarist v šolskih skupinah, nato pa se je usmeril v studijsko delo. Kot tonski mojster je sodeloval pri snemanjih izvajalcev, kot so Pink Floyd, The Police, The Cure, Duran Duran in Thompson Twins. Datchler in Nocito sta se spoznala leta 1982 v londonskem studiu RAK. Datchler je takrat postal pevec skupine Hot Club, v kateri je igral tudi Calvin Hayes, tretji bodoči član Johnny Hates Jazz. Zasedba je bila precej zanimiva, saj sta bila v njej še nekdanji basist Sex Pistols Glen Matlock in kitarist James Stevenson. Hot Club je leta 1983 izdal singel in nastopil v znamenitem londonskem klubu Marquee.

Nocito in Datchler sta ustanovna člana skupine, od 2009 po 17-letnem premoru spet delujeta kot Johnny Hates Jazz, od 2010, ko ju je po letu dni zapustil Hayes, kot duet.

Nastop je pritegnil pozornost Mickieja Mosta, ustanovitelja založbe RAK in očeta Calvina Hayesa. Datchlerja je podpisal kot samostojnega izvajalca in mu predlagal sodelovanje z Nocitom, ki je takrat delal kot tonski mojster v studiu RAK. Naslednja štiri leta sta skupaj pripravljala Datchlerjeve posnetke, dokler se jima ni leta 1986 pridružil še Hayes. Tako so nastali Johnny Hates Jazz. Aprila 1986 so pri založbi RAK izdali prvi singel Me and My Foolish Heart. Pesem komercialno ni uspela, vendar je dobila precej radijskega prostora. Za skupino, ki je bila tik pred svetovnim prebojem, je bil to še zelo tih začetek. Clark Datchler je namreč že pisal nove pesmi. Med njimi je bila tudi Shattered Dreams.

Moj svak sovraži jazz

Johnny je bil resnična oseba, svak Mika Nocita, ki je sovražil jazz. Po zgodbi je nekoč na zabavi nekdo zavrtel ploščo Dava Brubecka, Johnny pa jo je snel z gramofona in jo prelomil čez koleno. Nekdo je ob tem pripomnil: »Johnny hates jazz!«. Nocitu je fraza ostala v spominu in pozneje so jo izbrali za ime skupine. Ironija je bila še večja, ker je bil Datchlerjev oče Fred profesionalni jazzovski glasbenik. Ko je izvedel za ime skupine, naj bi bil tako užaljen, da s sinom ni govoril mesec dni.

Shattered Dreams in bliskovit skok med svetovne zvezde

Preobrat je prišel po nastopu v znamenitem londonskem klubu Ronnie Scott's Jazz Club. Johnny Hates Jazz so tam nastopili pred predstavniki glasbene industrije in kmalu zatem podpisali pogodbo z založbo Virgin Records. Clark Datchler je imel medtem pripravljeno pesem, ki je skupini v nekaj mesecih povsem spremenila življenje.

Shattered Dreams je izšla marca 1987 kot prvi singel prihajajočega albuma. Začetek sicer ni bil spektakularen, saj je na britansko lestvico vstopila šele na 92. mestu, toda zaradi pogostega radijskega predvajanja in videospota je začela hitro pridobivati poslušalce. Maja je dosegla peto mesto britanske lestvice in tam ostala tri tedne. Uspeh se je hitro razširil po Evropi in Aziji, na Japonskem pa se je povzpela vse do drugega mesta.

Datchler je skupino zapustil 1988, kmalu po izidu prvenca.

Še večji uspeh je sledil v Združenih državah Amerike. Leta 1988 se je Shattered Dreams povzpela na drugo mesto lestvice Billboard Hot 100 in na prvo mesto lestvice Adult Contemporary. Johnny Hates Jazz so praktično čez noč postali mednarodna pop senzacija, Datchlerjeva skladba pa ena najbolj prepoznavnih pesmi druge polovice osemdesetih let. Skupina ni ostala le pri eni uspešnici. Sledila je protivojna I Don't Want to Be a Hero, nato Turn Back the Clock, pri kateri je spremljevalne vokale odpela Kim Wilde, in še Heart of Gold. Johnny Hates Jazz so v nekaj mesecih nanizali štiri mednarodne uspešnice in dokazali, da Shattered Dreams ni bila zgolj srečno naključje.

Njihov zvok je bil kot nalašč za konec osemdesetih. Uglajena produkcija, sintetizatorji, natančno odmerjene kitare in Datchlerjev nekoliko melanholičen vokal so Johnny Hates Jazz postavili ob bok skupinam, ki jih danes povezujemo z britanskim sophisti-popom. Toda največji dokaz njihovega nenadnega uspeha je šele prihajal. Januarja 1988 je izšel album Turn Back the Clock.

Turn Back the Clock – prvenec, ki je zadel v polno

Ko je 11. januarja 1988 izšel prvenec Turn Back the Clock, Johnny Hates Jazz niso bili več neznana londonska skupina. Album je na britanski lestvici takoj prišel na prvo mesto, po svetu pa so prodali štiri milijone izvodov. V času, ko so lestvice polnili veliki pop izvajalci osemdesetih, je bil to za skupino, ustanovljeno komaj dve leti prej, izjemen dosežek.

Album so posneli med letoma 1986 in 1987 v londonskem studiu RAK, pri produkciji pa so sodelovali Calvin Hayes, Mike Nocito in Phil Thornalley. Večino pesmi je napisal Clark Datchler, ki je poleg glavnega vokala prispeval tudi spremljevalne vokale in sintetizirane basovske linije. Hayes je skrbel za klaviature, Nocito pa za sintetizatorje in ritem mašine. Pri snemanju so sodelovali še številni studijski glasbeniki, med njimi tolkalec Frank Ricotti in saksofonist Molly Duncan.

Turn Back the Clock je prvenec skupine Johnny Hates Jazz in je bil prodan v štirih milijonih izvodov, izšel je 11. januarja 1988.

Turn Back the Clock je bil izrazito uglajen izdelek svojega časa. Glasba je bila večinoma lahkotna in melodična, besedila pa so pogosto govorila o precej manj veselih stvareh – razpadlih razmerjih, izgubljeni ljubezni in obžalovanju. Prav ta kontrast je postal ena najbolj značilnih lastnosti Johnny Hates Jazz. Pesmi so zvenele skoraj brezskrbno, toda Datchler je pod bleščečo produkcijo praviloma skrival precej melanholije.

Naslovna Turn Back the Clock je bila lep primer tega pristopa. Na spremljevalnih vokalih je sodelovala Kim Wilde, singel pa je v Veliki Britaniji dosegel 12. mesto in peto mesto ameriške lestvice Adult Contemporary. Na album so vključili tudi Foolish Heart, predelano različico njihovega prvega singla Me and My Foolish Heart iz leta 1986.

Tudi Heart of Gold je skrivala precej resnejšo zgodbo, kot bi sklepali po njenem nalezljivem ritmu. Datchler jo je napisal po pogovoru s prostitutko, ki jo je srečal v Los Angelesu. Pesem je februarja 1988 izšla kot četrti singel z albuma in dosegla 19. mesto britanske lestvice.

Johnny Hates Jazz so s prvim albumom praktično dosegli vse, o čemer mlada skupina lahko sanja. Imeli so svetovne uspešnice, album na vrhu britanske lestvice in odprta vrata ameriškega trga. Toda prav v trenutku, ko bi morali začeti graditi dolgo kariero, se je prvotna zasedba začela lomiti.

David Fincher je njihove sanje posnel v črno-beli tehniki

Uspeh Shattered Dreams je Johnny Hates Jazz odprl tudi vrata ameriškega trga. Za ameriško različico videospota je poskrbel takrat še mladi David Fincher, ki je pozneje postal režiser filmov Sedem, Klub golih pesti in Socialno omrežje.

Fincher je za Shattered Dreams posnel eleganten črno-beli videospot, precej drugačen od prvotne evropske različice. V njem se Clark Datchler pojavlja v ospredju, medtem ko se okoli njega odvijajo stilizirani prizori razpadajočega razmerja. Video je postal zelo priljubljen na MTV in še dodatno pomagal pesmi pri vzponu na ameriških lestvicah.

Fincher je z Johnny Hates Jazz sodeloval še pri videospotu za Heart of Gold. Takrat je bil predvsem eden najbolj iskanih režiserjev glasbenih videov, sodelovanje s skupino pa sodi v obdobje, preden se je preselil med najpomembnejša hollywoodska režiserska imena.

Johnny Hates Jazz so bili na vrhuncu. Toda leta 1988 je Clark Datchler sprejel odločitev, ki je skupino praktično čez noč postavila pred povsem novo težavo.

Clark Datchler odide na vrhuncu uspeha

Konec leta 1988 je sledil presenetljiv preobrat. Clark Datchler, pevec in avtor večine največjih uspešnic Johnny Hates Jazz, je na vrhuncu slave zapustil skupino in se odločil za samostojno kariero. Turn Back the Clock je bil svetovna uspešnica, Shattered Dreams je osvojila Ameriko, skupina pa je nenadoma ostala brez svojega najbolj prepoznavnega člana.

Datchler se je po odhodu iz skupine 1988 preselil v Amsterdam in zagnal (neuspešno) solo kariero.

Mike Nocito in Calvin Hayes kljub temu nista želela končati zgodbe. Po iskanju novega pevca sta leta 1989 v skupino povabila starega prijatelja Phila Thornalleyja, nekdanjega basista The Cure ter uspešnega producenta in tonskega mojstra. Thornalley je prevzel glavni vokal in tudi vlogo pisca pesmi.

Datchler se je medtem preselil v Amsterdam in začel pripravljati samostojni album Raindance. Johnny Hates Jazz pa so se znašli pred težko nalogo: dokazati, da lahko preživijo brez človeka, ki je napisal Shattered Dreams, I Don't Want to Be a Hero in druge njihove največje uspešnice.

Tall Stories in konec prvega poglavja

Z novim pevcem Philom Thornalleyjem so Johnny Hates Jazz začeli pripravljati drugi album Tall Stories, ki je izšel leta 1991. Thornalley je sodeloval pri pisanju skladb, produkcijo pa sta prevzela skupaj z Mikom Nocitom. Zvok skupine se je nekoliko spremenil, toda uspeha prvenca niso več ponovili.

Album komercialno ni dosegel pričakovanj, tudi singli Let Me Change Your Mind Tonight, The Last to Know in Nevermore pa niso ponovili uspeha skladb iz Datchlerjevega obdobja. Skupina je ostala brez nekdanje prepoznavnosti in zagona.

Težave je še povečala huda prometna nesreča Calvina Hayesa. Zaradi poškodb se je moral za dalj časa umakniti, Johnny Hates Jazz pa so se po izidu Tall Stories razšli.

Njihova prvotna zgodba je tako trajala le nekaj let. Toda Shattered Dreams in album Turn Back the Clock nista izginila z radijskih postaj. Skoraj dve desetletji pozneje sta se Clark Datchler in Mike Nocito znova srečala in ugotovila, da zgodba Johnny Hates Jazz morda še ni končana.

Po skoraj dveh desetletjih znova skupaj

Leta 2009 sta se Clark Datchler in Mike Nocito po dolgem času znova srečala in obnovila sodelovanje. Kmalu sta začela pisati nove pesmi, leto pozneje pa se jima je za kratek čas pridružil tudi Calvin Hayes. Prvotna trojica Johnny Hates Jazz je bila tako prvič po več kot dvajsetih letih spet skupaj.

Hayes se je pozneje umaknil, Datchler in Nocito pa sta nadaljevala kot dvojec. Leta 2013 sta izdala album Magnetized, prvi novi studijski album Johnny Hates Jazz po Tall Stories iz leta 1991. Naslovna pesem je postala singel in skupino po dolgih letih znova vrnila na radijske postaje.

Vrnitev je za kratek čas prekinila Datchlerjeva bolezen, zaradi katere so morali odpovedati del promocije in nastopov. Po okrevanju sta z Nocitom nadaljevala delo ter se vrnila tudi na koncertne odre.

Johnny Hates Jazz niso več lovili lestvic kot leta 1987. Njihova druga zgodba je bila predvsem nadaljevanje glasbenega sodelovanja dveh ljudi, ki sta več kot dve desetletji prej skoraj čez noč postala svetovni pop zvezdi.

Wide Awake in novo življenje starih uspešnic

Johnny Hates Jazz so leta 2020 izdali četrti studijski album Wide Awake, ki je nastajal dve leti. Datchler in Nocito sta se pri novih pesmih deloma naslonila na glasbo sedemdesetih, ob kateri sta odraščala, prvi singel Spirit of Love pa je izšel maja 2020.

Calvin Hayes je umrl v četrtek, 9. julija, potem ko se je nenadoma zgrudil na svojem domu, star je bil 63 let. Konec 80-ih je bil v zvezi s Kim Wilde, ki je tudi prispevala vokale na njihovem prvencu.

Album je prinesel še skladbi New Day Ahead in Greater Good. Prva je dosegla vrh britanske lestvice Heritage Chart, namenjene predvsem uveljavljenim izvajalcem z dolgoletno kariero. Skupina je tako več kot tri desetletja po Shattered Dreams še vedno izdajala novo glasbo in nastopala.

Leta 2021 so Johnny Hates Jazz koncertirali po Veliki Britaniji kot predskupina Level 42. Skupino danes sestavljata Clark Datchler in Mike Nocito, toda jedro koncertnega repertoarja seveda še vedno predstavljajo pesmi s prvenca Turn Back the Clock.

In med njimi je ena, ki je Johnny Hates Jazz že zdavnaj prerasla. Shattered Dreams je ostala ena najbolj prepoznavnih britanskih pop pesmi osemdesetih let.

Smrt ustanovnega člana

Zgodba skupine je julija 2026 dobila še žalosten epilog, ko je v četrtek v 63. letu starosti umrl njen soustanovitelj Calvin Hayes. Johnny Hates Jazz so tako izgubili enega od treh članov prvotne zasedbe, ki je konec osemdesetih ustvarila njihov največji uspeh.