v Jurskem parku že ob prvem pogledu na živega dinozavra razumel, da se igranje z naravo verjetno ne bo končalo dobro. Toda Neill je bil veliko več kot samo človek, ki je bežal pred velociraptorji.
V več kot pet desetletij dolgi karieri je igral v zgodovinskih dramah, grozljivkah, znanstvenofantastičnih filmih, komedijah in velikih hollywoodskih uspešnicah. Bil je Damien Thorn, ruski kapitan podmornice, obsedenec v enem najbolj nenavadnih evropskih filmov osemdesetih, prekaljeni policijski inšpektor v Peaky Blinders in seveda Alan Grant. Sam Neill nikoli ni deloval kot klasična hollywoodska zvezda. Prav v tem je bil velik del njegovega šarma.
Nigel, ki je raje postal Sam
Rodil se je 14. septembra 1947 v Omaghu na Severnem Irskem kot Nigel John Dermot Neill. Njegova mati Priscilla je bila Angležinja, oče Dermot pa Novozelandec in častnik Kraljevih irskih strelcev. Leta 1954 se je družina preselila na Novo Zelandijo, kjer je Neill preživel večino otroštva. Ime Sam si je pravzaprav izbral sam. V šoli je bilo več fantov z imenom Nigel, poleg tega se mu je zdelo njegovo rojstno ime nekoliko premalo primerno za novozelandsko šolsko igrišče. Tako je Nigel postal Sam in pod tem imenom ga je pozneje spoznal ves svet.
Otroštvo mu je zaznamovalo tudi jecljanje. Sam je pozneje priznal, da ga je težava tako močno obremenjevala, da je včasih upal, da ga ljudje sploh ne bodo ogovorili, saj jim tako ne bo treba odgovoriti. Jecljanje je z leti večinoma premagal, čeprav je sam trdil, da ga je v njegovem govoru še vedno mogoče zaznati. Sprva sploh ni vedel, kaj bi počel v življenju. Ni želel v vojsko kot oče niti v družinsko podjetje. Poskusil je celo s študijem prava in pogorel pri vseh štirih predmetih. Veliko bolj domače se je počutil na odru. Igral je v univerzitetnih predstavah, med drugim Macbetha in Tezeja v Shakespearovem Snu kresne noči, nato pa se pridružil gledališču Downstage.
Za profesionalno igranje je dobival 25 dolarjev na teden in hrano, ki je po predstavah ostala v gledališki kuhinji. Hollywood je bil takrat še zelo daleč. Toda Sam Neill je končno našel prostor, kjer ga je bilo vredno poslušati.
Pred kamero skoraj po naključju
Neillova pot do filma ni bila povsem običajna. Po univerzi je nekaj časa delal za novozelandsko državno filmsko enoto New Zealand National Film Unit, kjer je predvsem režiral, montiral in pisal dokumentarne filme. Pred kamero se je pojavljal le občasno, dokler ni leta 1977 dobil glavne vloge v filmu Speči psi.
Politični triler režiserja Rogerja Donaldsona je bil eden prvih novozelandskih filmov, ki je pritegnil širšo mednarodno pozornost. Neill je igral Smitha, običajnega človeka, ki se v bližnji prihodnosti znajde sredi političnega nasilja in avtoritarne države. Film je opazil tudi avstralski igralec James Mason in Neillu svetoval, naj resneje razmisli o igralski karieri. Pravi preboj je sledil dve leti pozneje z avstralsko dramo Moja sijajna kariera. Ob Judy Davis je igral premožnega Harryja Beechama, film Gillian Armstrong pa je postal mednarodna uspešnica in Neillu odprl vrata v britansko filmsko industrijo.
Preselil se je v London in nenadoma začel dobivati vloge, o katerih nekaj let prej verjetno ni niti razmišljal. Leta 1981 je v filmu Omen III: The Final Conflict postal odrasli Damien Thorn, Antikrist iz znamenite serije grozljivk. Istega leta je sledil še Obsedenost Andrzeja Żuławskega, eden najbolj nenavadnih, temačnih in psihološko napornih filmov njegove kariere. Sam Neill je bil tako še pred prihodom v Hollywood že vse prej kot predvidljiv igralec. In prav osemdeseta so pokazala, da ga bo zelo težko zapreti v en sam filmski predal.
Vohun, ki bi skoraj postal James Bond
Leta 1983 je Neill dobil eno najpomembnejših televizijskih vlog svoje kariere. V britanski seriji Reilly, Ace of Spies je igral resničnega vohuna Sidneyja Reillyja, pustolovca ruskega rodu in enega najbolj razvpitih agentov britanske obveščevalne službe. Dvanajstdelna serija mu je prinesla nominacijo za zlati globus in veliko prepoznavnost v Veliki Britaniji.
V osemdesetih je Neill igral v vrsti televizijskih in filmskih produkcij, med drugim v Ivanhoeju, miniseriji Amerika in drami Evil Angels, zunaj Avstralije znani kot A Cry in the Dark. V slednji je ob Meryl Streep igral Michaela Chamberlaina v zgodbi o izginotju njune hčerke Azarie.
V tem obdobju se je njegovo ime pojavilo tudi med kandidati za novega Jamesa Bonda. Po odhodu Rogerja Moora je bil Neill eden resnih kandidatov za vlogo agenta 007, vendar je vlogo na koncu dobil Timothy Dalton. Bond mu je ušel, toda konec osemdesetih je Neill že stal tik pred pravim hollywoodskim prebojem. Leta 1989 ga je na odprto morje poslal psihološki triler Dead Calm, kmalu zatem pa še pod gladino hladnega Atlantika Lov na Rdeči oktober. Dinozavri so bili že zelo blizu.
Od odprtega morja do Rdečega oktobra
Konec osemdesetih je Sam Neill dokončno pritegnil pozornost Hollywooda. Leta 1989 je v psihološkem trilerju Dead Calm ob Nicole Kidman in Billyju Zanu igral mornariškega častnika Johna Ingrama. Film je Neilla predstavil precej širšemu mednarodnemu občinstvu. Že leto pozneje je sledil Lov na Rdeči oktober. V filmski priredbi romana Toma Clancyja je ob Seanu Conneryju igral kapitana Vasilija Borodina, prvega častnika sovjetske podmornice Rdeči oktober. Njegov lik sanja o življenju v Ameriki in lastnem avtodomu, vendar njegove zgodbe čez Atlantik ne odnesejo. V začetku devetdesetih je Neill igral v filmih Dokler se svet ne konča, Spomini nevidnega moža in Klavir. Postal je igralec, ki so mu režiserji brez težav zaupali povsem različne like, od zadržanih intelektualcev do temačnih in nevarnih mož. Potem je leta 1993 poklical Steven Spielberg. Sam Neill je dobil klobuk, paleontološko kladivo in vlogo, zaradi katere ga bo poznal ves svet.
Klobuk, velociraptorji in vloga za večnost
Leta 1993 je v kinematografe prišel Spielbergov Jurski park in Sam Neill je postal svetovna zvezda. Kot paleontolog dr. Alan Grant je skupaj z Lauro Dern in Jeffom Goldblumom pristal na otoku Isla Nublar, kjer se je nekoliko ambiciozen zabaviščni park z živimi dinozavri pričakovano spremenil v katastrofo. Za vlogo Granta so razmišljali o več igralcih. Med njimi so bili Kurt Russell, Richard Dreyfuss in Tim Robbins, ponudbo pa sta dobila tudi Harrison Ford in William Hurt. Na koncu je vlogo dobil Neill, ki je bil nad Spielbergovim povabilom celo presenečen.
Med pripravami se je več tednov trudil z ameriškim naglasom. Spielberg mu je nato najprej dovolil govoriti z običajnim naglasom, nekaj dni pozneje pa si je premislil in zahteval nekaj vmesnega. Rezultat je Grantov nekoliko nenavadni naglas, ki ga je Neill pozneje tudi sam težko natančno opredelil. Alan Grant je postal ena najbolj prepoznavnih figur filmskih devetdesetih. Neill se je k vlogi vrnil leta 2001 v Jurskem parku III, ker je menil, da v prvem filmu svojega lika ni odigral tako dobro, kot bi ga lahko. Leta 2022 je klobuk še enkrat nadel v Jurskem svetu: Prevlada, kjer se je ponovno srečal z Lauro Dern in Jeffom Goldblumom. Toda med obema obiskoma sveta dinozavrov je Sam Neill posnel nekaj svojih najbolj nenavadnih filmov. Eden od njih ga je odpeljal naravnost v pekel.
Od Klavirja do pekla na robu vesolja
Istega leta kot Jurski park je Neill nastopil tudi v povsem drugačnem filmu. V drami Klavir Jane Campion je igral Alisdairja Stewarta, moža neme Škotinje, ki jo je upodobila Holly Hunter. Film je osvojil zlato palmo v Cannesu in tri oskarje, Neill pa je bil za stransko vlogo nominiran za avstralsko filmsko nagrado.
Leta 1994 je sledila Carpenterjeva grozljivka In the Mouth of Madness. Neill je kot zavarovalniški preiskovalec John Trent počasi izgubljal občutek za mejo med resničnostjo in fikcijo. Film ob premieri ni bil velika uspešnica, pozneje pa je dobil kultni status in velja za zadnji del Carpenterjeve neuradne »Apokaliptične trilogije«.
Še globlje v temo je Neill odšel leta 1997 z znanstvenofantastično grozljivko Event Horizon. Kot dr. William Weir se odpravi na reševalno misijo do skrivnostne vesoljske ladje, ki se po sedmih letih nenadoma pojavi v bližini Neptuna. Film je bil sprva kritiški in finančni polom, vendar je z leti postal kultna klasika. Sam Neill je bil očitno eden redkih igralcev, ki je lahko v nekaj letih povsem prepričljivo stal med dinozavri, igral v eni najbolj cenjenih dram devetdesetih in nato odprl vrata v vesoljski pekel. Naslednje veliko poglavje njegove kariere pa se je preselilo tudi na televizijo.
Čarovnik, kardinal in neusmiljeni policist
Neill je veliko delal tudi na televiziji. Leta 1998 je v miniseriji Merlin odigral čarovnika in si prislužil nominaciji za emmyja in zlati globus. K vlogi se je leta 2006 vrnil še v nadaljevanju Merlinov vajenec. Leta 2007 je v zgodovinski seriji Tudorji postal kardinal Thomas Wolsey, nekaj let pozneje pa ga je nova generacija gledalcev spoznala kot majorja Chesterja Campbella v prvih dveh sezonah Peaky Blinders. Neill je pokvarjenega in brutalnega policista odigral precej daleč od običajnih simpatičnih vlog.
Med poznejšimi filmi posebej izstopa novozelandski Hunt for the Wilderpeople iz leta 2016. V komediji Taike Waititija je kot godrnjavi stric Hec znova pokazal svojo bolj sproščeno plat, film pa je postal ena največjih novozelandskih filmskih uspešnic. Tudi ko se je približeval sedemdesetim, Neill ni upočasnil. Snemal je filme, televizijske serije in dokumentarce, se pojavil celo v Marvelovem Thor: Ragnarok in ostajal eden najbolj zaposlenih novozelandskih igralcev.
Doma med vinogradi in živalmi s hollywoodskimi imeni
Daleč od filmskih prizorišč je Sam Neill večino življenja ostal tesno povezan z Novo Zelandijo. Leta 1980 je med snemanjem Omen III spoznal igralko Liso Harrow, s katero je imel sina. Leta 1989 se je poročil z maskerko Noriko Watanabe, s katero sta dobila hčer, Neill pa je posvojil tudi njeno hčer iz prejšnjega zakona. Z Watanabe sta se razšla leta 2017. Imel je štiri otroke in osem vnukov.
Njegova druga velika ljubezen je bilo vino. Leta 1993 je v vinorodni pokrajini Central Otago zasadil prvi vinograd modrega pinota in ustanovil vinsko posestvo Two Paddocks. Iz prvotnih petih akrov je zgodba zrasla v več vinogradov, Neill pa se je rad šalil, da bi moral vinograd preživljati njega, v resnici pa je bilo ravno obratno.
Na posestvu je živel ob številnih živalih, ki jim je dajal imena svojih igralskih kolegov. Med njimi sta bila prašič Bryan Brown in krava Helena Bonham Carter. Prav življenje med trtami in živalmi je bilo verjetno najboljši približek pravemu Samu Neillu – daleč od rdečih preprog, brez hollywoodskega blišča in z dobrim kozarcem modrega pinota pri roki.
Rak in knjiga, ki je sprva sploh ni nameraval napisati
Leta 2022 je Sam Neill med promocijo filma Jurski svet: Prevlada opazil otekle bezgavke. Zdravniki so mu diagnosticirali angioimunoblastni T-celični limfom, redko obliko ne-Hodgkinovega limfoma. Po neuspešni kemoterapiji je začel zdravljenje z drugim zdravilom, ki je bolezen spravilo v remisijo.
Med zdravljenjem in obdobjem, ko ni mogel delati, je začel pisati spomine. Kot je pozneje pojasnil, ni nameraval napisati avtobiografije, temveč je vsak dan preprosto zapisal nekaj zgodb iz svojega življenja. Pisanje mu je dalo razlog, da je zjutraj vstal iz postelje.
Iz teh zapisov je leta 2023 nastala knjiga Did I Ever Tell You This?, v kateri je brez pretirane patetike pisal o otroštvu, filmih, igralcih, vinu in bolezni. Tudi o možnosti smrti je govoril z značilnim suhim humorjem. Dejal je, da ga umiranje ne skrbi, bi ga pa zelo motilo, če bi moral umreti, saj ima še veliko stvari, ki jih želi početi.
Zdravljenje je bilo uspešno in Neill je ostal v remisiji. V naslednjih letih je nadaljeval igranje in se vrnil pred kamere. Zdelo se je, da je najtežjo bitko dobil. Zato je bila novica o njegovi nenadni smrti julija 2026 toliko bolj nepričakovana.
Nenadno slovo pri 78 letih
Sam Neill je umrl 13. julija 2026 v Sydneyju, star 78 let. Novico je sporočila njegova družina, ki je njegovo smrt opisala kot nenadno in nepričakovano. Le nekaj mesecev prej je javno govoril o uspešnem zdravljenju raka in zatrjeval, da je bolezen v remisiji. Prav zato je novica o njegovi smrti toliko bolj presenetila filmski svet. Neill se po diagnozi ni umaknil iz javnosti ali igralskega poklica. Še naprej je snemal, govoril o prihodnjih projektih in z značilnim humorjem zavračal predstavo, da bi moral zaradi bolezni začeti živeti drugače.
V več kot petih desetletjih pred kamero je posnel več kot sto filmskih in televizijskih vlog. Za ene je bil Alan Grant, za druge Merlin, Chester Campbell ali dr. Weir iz Event Horizon. Sam pa se je očitno najbolje počutil doma na Novi Zelandiji, med vinogradi, živalmi in ljudmi, ki jim ni bilo posebej mar za Hollywood. Sam Neill nikoli ni bil igralec, ki bi moral na vsak način stati v središču pozornosti. Morda je prav zato v njej ostal tako dolgo.
