Ko je IBM leta 1981 predstavil osebni računalnik PC, verjetno ni pričakoval, kako hitro bodo drugi proizvajalci začeli izdelovati združljive računalnike. Šest let pozneje je poskusil vajeti znova vzeti v svoje roke. 25. septembra 1987 je IBM napovedal Micro Channel Architecture oziroma MCA, novo sistemsko vodilo, ki ga je uporabljala predvsem družina računalnikov PS/2. Tehnično je bil sistem precej naprednejši od starega vodila ISA. IBM je navajal prenos do 160 milijonov bajtov na sekundo, približno osemkrat več od takrat najhitrejših rešitev.

MCA je prinesel tudi elegantnejše nastavljanje razširitvenih kartic in odpravil del težav z ročnim določanjem prekinitev in drugih nastavitev, ki so jih uporabniki starejših PC-jev dobro poznali. Toda IBM je naredil veliko poslovno napako. Nova arhitektura ni bila preprosto odprt naslednik ISA, temveč jo je podjetje želelo licencirati proizvajalcem združljivih računalnikov. Ti nad idejo, da bi IBM-u plačevali za tehnologijo v svojih PC-jih, niso bili navdušeni.

Industrija se je zato odzvala z alternativami. MCA je ostal predvsem v IBM-ovih sistemih, svet PC-jev pa je nadaljeval po drugi poti. IBM je tako ustvaril tehnično zanimiv standard, a mu z njim ni uspelo ponovno pridobiti nadzora nad industrijo, ki jo je sam pomagal ustvariti. MCA je danes lep opomnik, da v računalništvu tehnično boljša rešitev še zdaleč ni vedno tudi zmagovalna.