Njegovo ime pozna bistveno manj ljudi kot imena velikih računalniških podjetnikov, njegov izum pa je danes praktično povsod. Jean Hoerni se je rodil 26. septembra 1924 v Švici in postal eden ključnih pionirjev polprevodniške industrije. Hoerni je študiral fiziko ter doktoriral v Ženevi in Cambridgeu. Po prihodu v ZDA je delal na Caltechu, leta 1956 pa se je pridružil laboratoriju Williama Shockleyja, enega od izumiteljev tranzistorja.

Sodelovanje ni trajalo dolgo. Hoerni je bil eden od osmih inženirjev, ki so leta 1957 zapustili Shockley Semiconductor Laboratory in ustanovili Fairchild Semiconductor. Skupina je pozneje dobila znameniti vzdevek izdajalska osmerica, iz Fairchilda pa je zrasel velik del industrije, ki jo danes poznamo kot Silicijevo dolino.

Hoernijev ključni prispevek je bil planarni proces. Zamisel je oblikoval konec leta 1957, v praktično uporabno tehnologijo pa jo je razvil leta 1959. Površino silicija je zaščitil s plastjo silicijevega dioksida, kar je močno povečalo stabilnost in zanesljivost tranzistorjev. Še pomembnejše je bilo, da je isti postopek omogočil izdelavo več elektronskih elementov na enem kosu silicija. V kombinaciji z delom Roberta Noycea je postal temelj silicijevega integriranega vezja.

Od tam vodi neposredna tehnološka pot do mikroprocesorjev, pomnilnika in današnjih čipov z milijardami tranzistorjev. Telefon, računalnik, televizor, avto in skoraj vsaka sodobna elektronska naprava uporabljajo tehnologijo, ki temelji na istem osnovnem principu. Hoerni je umrl leta 1997. Njegovo ime morda nikoli ni postalo tako slavno kot Intel ali Apple, toda brez planarnega procesa bi bila zgodovina računalništva zelo drugačna.