Z njim se je začelo obdobje digitalnega zvoka na optičnih ploščah, ki je v naslednjih letih temeljito spremenilo način poslušanja in prodaje glasbe.

CDP-101 je ob začetku prodaje stal 168.000 jenov ali 625 takratnih dolarjev, kar bi danes pomenilo okoli 2200 dolarjev. Istega dne je CBS/Sony na japonski trg poslal prvih 50 glasbenih naslovov na CD-jih, zato so prvi kupci novega predvajalnika že imeli tudi glasbo, ki so jo lahko na njem poslušali.

Pot do novega formata se je začela več let prej. Sony je že leta 1977 pokazal svoj prvi prototip digitalnega avdio diska, pri razvoju končnega standarda pa je nato sodeloval s Philipsom. Podjetji sta se dogovorili o skupnem formatu, ki je uporabljal 12-centimetrski optični disk in digitalni zapis zvoka. Sony je pri razvoju prvega predvajalnika hitel tudi zaradi tekmovanja s Philipsom. Ko je postalo jasno, da želi nizozemski partner svoj prvi model predstaviti jeseni 1982, se je Sony odločil, da bo CDP-101 dokončal pravočasno za isto obdobje. Razvojna ekipa je imela za izdelavo končnega izdelka približno leto dni.

Zanimiva je tudi oznaka CDP-101. Pri Sonyju so številko 101 izbrali zato, ker se v binarnem zapisu bere kot pet, hkrati pa naj bi izražala idejo modela srednjega razreda. Prvotno je bilo namreč načrtovano, da bo prvi predvajalnik stal okoli 50.000 jenov, vendar se je končna cena zaradi zahtevnosti nove tehnologije povzpela precej višje.

CDP-101 je bil ob prihodu na trg za običajnega kupca drag kos elektronike, vendar je Sony z njim dokazal, da CD ni več samo laboratorijski oziroma razvojni projekt. Digitalni optični disk je postal izdelek, ki ga je bilo mogoče kupiti skupaj s predvajalnikom in glasbo. V naslednjih letih je Sony nadaljeval zmanjševanje in pocenitev tehnologije. Leta 1984 je predstavil D-50, prvi prenosni CD-predvajalnik podjetja, ki je stal 49.800 jenov. CD se je tako le dve leti po prihodu CDP-101 začel seliti tudi iz domačih Hi-Fi sistemov v prenosne naprave.