Nova hitra železniška povezava med Tokiem in Šin-Osako je pot med največjima japonskima mestoma skrajšala s šestih ur in pol na štiri ure ter postavila temelje za sistem hitrih vlakov, ki je postal eden najbolj prepoznavnih simbolov japonske tehnologije.

Prvi Hikari je 1. oktobra 1964 odpeljal s tokijske postaje proti Šin-Osaki. Proga je bila dolga 515 kilometrov, vlaki prve serije, pozneje poimenovane serija 0, pa so vozili z največjo hitrostjo 210 km/h.

Shinkansen je začel voziti le devet dni pred odprtjem poletnih olimpijskih iger v Tokiu. Japonska je z novo železnico dobila bistveno hitrejšo povezavo med gospodarskimi središči Tokio, Nagoja in Osaka, hkrati pa je svetu pokazala, kako bi lahko izgledal železniški promet prihodnosti.

Že leto po odprtju so potovalni čas med Tokiem in Šin-Osako skrajšali s štirih ur na tri ure in deset minut. Prvotna omejitev ob odprtju ni bila posledica hitrosti vlakov, temveč dejstva, da se je morala nova proga po gradnji še stabilizirati, zato so sprva vozili počasneje na posameznih odsekih.

Sistem se je v naslednjih desetletjih nenehno razvijal. Leta 1992 je začel voziti Nozomi s serijo 300, največja hitrost pa se je povečala na 270 km/h. Leta 2015 so na Tokaido Shinkansenu največjo hitrost dvignili na 285 km/h, najhitrejša vožnja med Tokiem in Šin-Osako pa danes traja dve uri in 21 minut.

Ob vsem povečevanju hitrosti je ena najbolj nenavadnih statistik Shinkansena njegova varnost. JR Central navaja, da od začetka obratovanja Tokaido Shinkansena leta 1964 ni bilo nobene nesreče, v kateri bi zaradi železniškega prometa umrl ali bil poškodovan potnik na vlaku.

V več kot šestih desetletjih je Tokaido Shinkansen prepeljal že več kot sedem milijard potnikov. Današnji vlaki na isti povezavi dosežejo 285 km/h, toda njihova zgodba se je začela 1. oktobra 1964 z belo-modrim vlakom serije 0 in štiriurno vožnjo med Tokiem in Osako.