Sony je Betamax predstavil leta 1975, JVC pa je leto pozneje odgovoril s sistemom VHS. Med pomembnimi razlikami je bil že na začetku čas snemanja. Zgodnje kasete Betamax so omogočale približno eno uro posnetka, VHS pa dve uri, kar je uporabnikom omogočilo snemanje celotnega filma ali daljšega televizijskega programa na eno kaseto.

Sony je pozneje podaljšal čas snemanja Betamaxa z uporabo tanjšega traku in nižjih hitrosti, vendar je VHS medtem pridobival proizvajalce in uporabnike. JVC je svojo tehnologijo licenciral številnim drugim izdelovalcem, širša proizvodnja pa je pripomogla k večji ponudbi naprav in nižjim cenam.

Pomembna je postajala tudi razpoložljivost posnetih vsebin. Ko se je razširil trg izposoje videokaset, je velika baza naprav VHS pomenila vedno večjo ponudbo filmov v tem formatu, kar je dodatno povečevalo njegovo prednost. Betamax je imel svoje tehnične prednosti, toda te niso bile dovolj, da bi ustavile širjenje konkurenčnega formata. Do leta 1986 je VHS dosegel približno 85-odstotni delež svetovnega trga.

Sony poraza sicer še ni uradno priznal. To se je zgodilo dve leti pozneje, ko je leta 1988 začel izdelovati tudi lastne videorekorderje VHS. Betamax je nato še dolgo ostal na trgu, toda vojna množičnih domačih videoformatov je bila takrat že odločena.