Kot žena predsednika Franklina D. Roosevelta je bila od leta 1933 do 1945 prva dama Združenih držav Amerike, po njegovi smrti pa je pomembno sodelovala pri oblikovanju sodobnega mednarodnega sistema varovanja človekovih pravic. Anna Eleanor Roosevelt je odraščala v premožni in politično vplivni družini. Njen oče Elliott Roosevelt je bil mlajši brat ameriškega predsednika Theodora Roosevelta. Otroštvo sta zaznamovali zgodnji smrti staršev. Mati je umrla leta 1892, oče pa dve leti pozneje, zato je Eleanor odraščala pri babici.

Pomembno obdobje njenega izobraževanja je bilo šolanje v Angliji, kjer je obiskovala šolo Allenswood. Po vrnitvi v New York se je začela ukvarjati s socialnim delom in izobraževanjem otrok iz revnejših družin. Leta 1905 se je poročila s Franklinom Delanom Rooseveltom, svojim daljnim sorodnikom. Rodilo se jima je šest otrok, od katerih jih je pet dočakalo odraslost. Ko je Franklin leta 1921 zbolel za otroško paralizo in ostal gibalno oviran, je Eleanor prevzela več javnih in političnih nalog.

Po njegovi izvolitvi za predsednika ZDA leta 1932 je spremenila tradicionalno razumevanje vloge prve dame. Redno je obiskovala tovarne, rudnike, bolnišnice in socialne ustanove, prirejala tiskovne konference ter pisala časopisno kolumno My Day, ki jo je začela objavljati leta 1935.

Zavzemala se je za pravice žensk, temnopoltih Američanov, delavcev in drugih družbenih skupin, ki so se soočale z diskriminacijo. Med drugo svetovno vojno je obiskovala ameriške vojake in podpirala pomoč beguncem. Po smrti predsednika Roosevelta aprila 1945 je nadaljevala javno delo. Predsednik Harry Truman jo je imenoval v ameriško delegacijo pri novoustanovljenih Združenih narodih. Postala je predsednica Komisije ZN za človekove pravice in sodelovala pri pripravi Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je Generalna skupščina sprejela 10. decembra 1948.

Eleanor Roosevelt je umrla 7. novembra 1962 v New Yorku, stara 78 let. Pokopana je ob možu na družinskem posestvu v Hyde Parku v zvezni državi New York.