V več kot šestdesetletni karieri je prodal več kot 20 milijonov nosilcev zvoka, njegove pesmi pa so zaznamovale več generacij. Za legendarnim glasom, značilnimi brki in dvignjenimi rokami se je skrivala življenjska zgodba izjemnih uspehov, velikih ljubezni in hudih osebnih tragedij.

Mate Mišo Kovač se je rodil 16. julija 1941 v Šibeniku, v času italijanske okupacije Dalmacije. Bil je drugi otrok Jakova in Zrinke Kovač, odraščal pa je z bratom Ratkom in sestro Blanko. Njegova mati je izvirala z otoka Vrgada, oče pa iz šibenske četrti Škopinac. Otroška leta je preživel v šibenskem Varošu, zanimivo pa je, da sta v isti ulici odraščala tudi poznejša glasbena velikana Vice Vukov in Arsen Dedić.

Glasba sprva ni bila njegova prva izbira. Kot mladenič je igral nogomet in branil za mladinsko ekipo Šibenika, njegova velika želja pa je bila nekoč obleči dres splitskega Hajduka. Nogometu je ostal zvest vse življenje, toda pri šestnajstih letih ga je nastop šibenskega pevca Ljube Lučeva tako prevzel, da se je začel resneje zanimati za petje. Poslušal je italijanske pevce, predvsem Luciana Tajolija in Adriana Celentana, ter ameriškega pevca Johnnieja Raya.

Po končani industrijski šoli, kjer se je izučil za tapetnika, je začel iskati priložnosti za glasbeno kariero. Leta 1961 je na tekmovanju Prvi glas Šibenika prvo mesto delil z Mirkom Vukšićem. Za nagrado si je izbral malo gramofonsko ploščo Elvisa Presleyja, ki je postal eden njegovih največjih glasbenih vzornikov.

Vojaški rok je služil v Beogradu, kjer je ob sobotnih večerih pogosto prepeval prijateljem in drugim vojakom. Po vrnitvi se je preselil v Zagreb, nastopal po študentskih domovih in kavarnah ter se skušal prebiti na profesionalno glasbeno prizorišče.

Od Raya Charlesa do prvega velikega uspeha

Leta 1964 je nastopil z ansamblom Alfonsa Vučerja v zagrebški Gradski kavarni. Njegov glas je pritegnil pozornost urednika založbe Jugoton Pera Gotovca, ki mu je omogočil snemanje prve plošče. Posnel je priredbo skladbe I Can't Stop Loving You Raya Charlesa z naslovom Ne mogu prestati da te volim.

Kovačev nekoliko raskav, temen in zelo prepoznaven glas je odstopal od tedanjih standardov jugoslovanske zabavne glasbe. Sprva je snemal predvsem priredbe tujih uspešnic, med drugim San Francisco, Vrijeme plakanja in Da je duži moj dan. Leta 1965 je nastopil na splitskem festivalu Melodije Jadrana, kjer sicer ni dosegel večjega uspeha, vendar je vztrajal pri svoji glasbeni poti.

Prelomnica je prišla leta 1969. S pesmijo Više se nećeš vratiti, ki jo je napisal mladi Đorđe Novković, je zmagal na sarajevskem festivalu Vaš šlager sezone. Plošča je postala velika prodajna uspešnica in Kovač je tistega leta postal Jugotonov najbolje prodajani pevec. Sodelovanje z Novkovićem se je razvilo v eno najuspešnejših avtorskih povezav jugoslovanske glasbene industrije in trajalo skoraj štiri desetletja.

Še večji uspeh je dosegel leta 1971, ko je na Splitskem festivalu zmagal s pesmijo Proplakat će zora, ki sta jo ustvarila Stjepan Mihaljinec in Drago Britvić. Singel so prodali v več kot 300.000 primerkih, Kovač pa je dokončno postal eden najbolj priljubljenih pevcev v Jugoslaviji.

Istega leta je doživel hudo prometno nesrečo pri Zadru. Njegov avto je bil popolnoma uničen, sam pa je nesrečo preživel s poškodbo obraza in brazgotino nad zgornjo ustnico. Med okrevanjem si je pustil brke, ki so pozneje postali njegov zaščitni znak.

Glasba, ki je napolnila dvorane

V sedemdesetih letih je njegova priljubljenost skokovito naraščala. Leta 1972 si je v newyorški dvorani Madison Square Garden ogledal nastop Elvisa Presleyja, še posebej pa ga je navdušila njegova izvedba skladbe My Way. Dve leti pozneje je s klapo Šibenik posnel album Oj ti dušo duše moje, s katerim se je dodatno približal dalmatinski glasbeni tradiciji.

Leta 1975 je posnel pesem Ostala si uvijek ista, ki jo je sam pozneje označil za eno najboljših v svoji karieri. Zanimivo je, da pesem sprva ni dosegla uspeha, kakršnega je pričakoval. Pravo priljubljenost je pridobila šele desetletje pozneje, ko je izšla na istoimenskem albumu.

Leta 1977 je s klapo Maslina slavil na Splitskem festivalu s pesmijo Noćas ćemo zemlji ko materi reći, tri leta pozneje pa je zmagal še s skladbo Dobra ti večer, mati moja. Po tej zmagi se je odločil, da se na glasbenih festivalih ne bo več potegoval za nagrade.

Leta 1982 je izdal album Dalmacija u mom oku, s katerim se je vrnil k izrazito dalmatinskim motivom. Naslovna pesem in Šibenske kale sta postali stalnici njegovega koncertnega repertoarja.

Sredi osemdesetih let je sledilo eno njegovih ustvarjalno najuspešnejših obdobij. Med letoma 1985 in 1988 so izšle uspešnice Ako me ostaviš, Jedan dan života, Sutra mi sude, Odavno više ne plačem zbog tebe, Ja nemam više razloga da živim, Ti si pjesma moje duše in Svi pjevaju, ja ne čujem.

Številne pesmi so bile priredbe tujih skladb, vendar so s Kovačevim glasom in značilnimi aranžmaji dobile povsem novo identiteto. Ti si pjesma moje duše je denimo nastala po ameriški uspešnici Seven Spanish Angels, ki sta jo izvajala Willie Nelson in Ray Charles, Jedan dan života pa je priredba mehiške pesmi Un día de vida. Ob koncu osemdesetih let je bil že petkrat izbran za pevca leta, leta 1989 pa je prejel tudi priznanje za osebnost leta v nekdanji Jugoslaviji.

Tragedija, ki mu je spremenila življenje

V zasebnem življenju je doživel precej več bolečine, kot bi lahko sklepali po njegovih glasbenih uspehih. Po prvem zakonu z Ljubico Komadina se je leta 1973 poročil z Anito Baturina, nekdanjo mis Jugoslavije. Leta 1975 se jima je rodil sin Edi, dve leti pozneje pa hči Ivana, ki je pozneje tudi sama postala pevka.

Leta 1992 je Kovačevo življenje zaznamovala tragedija, od katere si ni nikoli povsem opomogel. Njegov šestnajstletni sin Edi, pripadnik posebne enote hrvaške vojske, je umrl v Zagrebu v okoliščinah, ki so ostale predmet vprašanj in polemik. Mišo je sinu posvetil pesem Pjesma za Edija. Po velikem koncertu Noć svijeća, ki ga je leta 1993 na splitskem Poljudu spremljalo približno 50.000 ljudi, je napovedal umik z glasbenih odrov. Začel je ponovno uporabljati tudi svoje krstno ime Mate.

Sledilo je izjemno težko življenjsko obdobje. Umrla sta mu mati in brat Ratko, razpadel je njegov zakon z Anito, družino pa so pestile tudi druge težave. Kovač se je spopadal z depresijo in alkoholizmom, januarja 1999 pa je v zagrebškem stanovanju poskušal storiti samomor s strelnim orožjem. Hudo poškodbo je preživel in po okrevanju znova našel pot do glasbe. Pri tem mu je veliko pomenila Lidija Pintarić, ki jo je spoznal leta 1998 in je pozneje postala njegova tretja žena. Večkrat je poudarjal, da mu je pomagala v najtežjem obdobju življenja.

Vrnitev legende

Po okrevanju je nastopil v zagrebškem Domu sportova in leta 1999 izdal album Budi čovjek dobre volje. Naslednje leto se je presenetljivo vrnil na Splitski festival ter zmagal s pesmijo Vraćam ti se Dalmacijo mati. Kmalu zatem je posnel še Dalmatino, ki je postala ena najbolj prepoznavnih pesmi, posvečenih Dalmaciji. Septembra 2001 je nastopil na dveh koncertih v New Yorku za hrvaške izseljence in del prihodkov namenil družinam gasilcev, umrlih v terorističnih napadih 11. septembra.

Leta 2004 se je vrnil v rodni Šibenik, kjer je na trgu med katedralo svetega Jakoba in mestno hišo pripravil koncert s klapo Teuta. Posnetek je pozneje izšel na DVD-ju Mišo u Šibeniku. Dve leti pozneje je izdal album Ja sam kovač svoje sreće, na katerem je sodelovala tudi njegova hči Ivana. Njuna skladba Nema mi do tebe nikoga je postala ena njegovih najbolj prepoznavnih pesmi iz poznejšega obdobja.

Kovač je še naprej polnil velike koncertne dvorane. Leta 2007 je že osemindvajsetič razprodal splitsko dvorano Gripe, nastopal je v puljski Areni in zadarski dvorani Višnjik, leta 2009 pa je kot prvi hrvaški pevec pripravil koncert v novi zagrebški Areni pred približno 20.000 obiskovalci.

Leta 2010 je izdal album Ne tražim istinu in ponovno napovedal konec kariere, vendar se nastopom ni povsem odpovedal. Leta 2012 je prejel Porina za življenjsko delo, eno najpomembnejših priznanj hrvaške glasbene industrije.

Naslednje leto je po skoraj petih desetletjih glasbene kariere združil moči s svojim otroškim znancem iz Šibenika Arsenom Dedićem. Posnela sta duet Mi smo lišće s iste grane, čeprav sta odraščala v isti ulici in bila desetletja med najbolj znanimi pevci vsak v svojem glasbenem slogu.

Človek, ki je postal simbol Dalmacije

Mišo Kovač je bil več kot zgolj priljubljen pevec. Njegova podoba s črnimi očali, brki, mornarsko majico in zlatim lančkom je postala eden najbolj prepoznavnih simbolov dalmatinske popularne kulture.

Poseben odnos je imel z nogometnim klubom Hajduk. Kot mladenič je sanjal o igranju zanj, pozneje pa je postal eden njegovih najbolj znanih navijačev. Leta 2001 je pred derbijem Hajduka in Dinama nastopil na Poljudu v Hajdukovem dresu s številko devet. Njegove pesmi so postale del navijaške kulture Torcide, predvsem Noćas ćemo zemlji ko materi reći, ki jo je pogosto prepeval ves stadion.

Značilna je bila tudi njegova koncertna gesta: med petjem je razširil roke in pustil občinstvu, da prevzame pesem. Ta podoba je postala neločljiv del njegovih nastopov, njegove fotografije pa so se pojavile na majicah, plakatih, grafitih in številnih spominkih ob hrvaški obali.

Čeprav je večkrat napovedal slovo od glasbe, so njegovi koncerti tudi v poznejših letih privabljali na tisoče obiskovalcev. Njegova diskografija obsega desetine studijskih albumov, kompilacij in koncertnih posnetkov, po ocenah pa je prodal več kot 20 milijonov plošč, kaset in zgoščenk.

Mate Mišo Kovač je umrl 31. oktobra 2026 v starosti 86 let. Za seboj je pustil glasbeni opus, ki je segel daleč prek meja Dalmacije in Hrvaške ter postal del skupnega glasbenega spomina več generacij nekdanje Jugoslavije.