S tem se je začela operacija Musketeer, vojaški poseg, s katerim sta nekdanji evropski kolonialni velesili poskušali znova prevzeti nadzor nad Sueškim prekopom. V spopad je bil vključen tudi Izrael, kriza pa je v nekaj dneh prerasla v enega najnevarnejših mednarodnih konfliktov hladne vojne. Sueški prekop, odprt leta 1869, je bil že skoraj stoletje ena najpomembnejših pomorskih prometnih poti na svetu. Povezoval je Sredozemsko in Rdeče morje ter ladjam omogočal potovanje med Evropo in Azijo brez dolge plovbe okoli Afrike. Za Veliko Britanijo in Francijo je bil izjemnega gospodarskega in strateškega pomena, saj je prek njega potekal velik del trgovine in oskrbe z nafto.

Povod za krizo je prišel 26. julija 1956, ko je egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser razglasil nacionalizacijo družbe, ki je upravljala prekop. S prihodki od ladijskega prometa je nameraval financirati gradnjo velikega Asuanskega jezu na Nilu, potem ko so Združene države Amerike in Velika Britanija umaknile podporo projektu. London in Pariz sta odločitev razumela kot neposreden udarec svojim interesom in začela pripravljati vojaški odgovor.

Britanski premier Anthony Eden in francoski predsednik vlade Guy Mollet sta skupaj z izraelskim vodstvom oblikovala skrivni načrt. Izrael naj bi napadel Egipt, Velika Britanija in Francija pa bi nato obema stranema postavili ultimat ter pod pretvezo zaščite Sueškega prekopa vojaško posredovali. Dogovor je bil sklenjen na tajnih pogovorih v francoskem Sèvresu. Izraelska vojska je 29. oktobra vdrla na Sinajski polotok. Dan pozneje sta London in Pariz zahtevala, naj se egiptovske in izraelske enote umaknejo od prekopa ter dovolijo prihod britanskih in francoskih sil. Egipt je ultimat zavrnil, zato so 31. oktobra zvečer začeli letalsko bombardiranje.

Prvi cilj napadov je bilo egiptovsko vojaško letalstvo. Britanski bombniki English Electric Canberra in Vickers Valiant so napadli dvanajst letališč na območju Sueškega prekopa in delte Nila. Med operacijo so uporabljali letalska oporišča na Malti in Cipru, sodelovala pa so tudi francoska letala in letala z letalonosilk. V naslednjih dneh so napadalci uničili ali onesposobili velik del egiptovskega vojaškega letalstva.

Operacija je 5. novembra prešla v kopensko fazo. Britanski in francoski padalci so pristali na območju Port Saida in Port Fuada, naslednje jutro pa so se začeli še izkrcavanja z morja. Napadalci so hitro napredovali, vendar je vojaški uspeh spremljal vse večji mednarodni politični pritisk.

Posebej pomembno je bilo nasprotovanje Združenih držav Amerike. Predsednik Dwight D. Eisenhower ni želel, da bi britansko-francoski poseg povzročil širši konflikt s Sovjetsko zvezo, ki je podpirala Egipt. Washington je zato zahteval ustavitev operacije in na London izvajal tudi gospodarski pritisk. Sovjetska zveza je medtem napadalcem grozila z vojaškimi posledicami.

Britanska in francoska vlada sta 6. novembra pristali na prekinitev ognja. Čeprav sta njuni vojski dosegli večino neposrednih vojaških ciljev, političnega namena operacije nista uresničili. Mednarodni pritisk ju je prisilil k umiku, zadnje britanske in francoske enote pa so Egipt zapustile 23. decembra 1956. Izraelska vojska se je s Sinaja umaknila v začetku naslednjega leta.

Sueška kriza je pomenila prelomnico v povojni zgodovini. Pokazala je, da Velika Britanija in Francija brez ameriške podpore ne moreta več samostojno izvajati velikih vojaških operacij zunaj Evrope. Naser je kljub vojaškim izgubam politično utrdil svoj položaj, Sueški prekop pa je ostal pod egiptovskim nadzorom. Po odstranitvi potopljenih ladij in drugih ovir so ga za promet ponovno odprli aprila 1957.