Zgodba znamke Walter se je začela že leta 1898, ko je Josef Walter v praškem Smichovu odprl majhno mehanično delavnico. Sprva je popravljal kolesa, nato pa začel izdelovati lastne konstrukcije, najprej motorna kolesa in pozneje še priljubljene motorne trikolesnike. Posel je tako uspešno rasel, da je decembra 1911 s skupino družbenikov ustanovil podjetje Walter a spol., ki je v naslednjih dveh letih v praških Jinonicah zgradilo sodobno tovarno. V njej so bili poleg proizvodnih hal še livarna, karosarna, lakirnica, emajlirnica in preizkuševališče.

Walter je kmalu začel izdelovati tudi osebne avte lastne konstrukcije, med katerimi je bil prvi model W1 s štirivaljnim motorjem. Po prvi svetovni vojni se je podjetje razvilo v pomembnega češkoslovaškega proizvajalca vozil, leta 1923 pa je svojo dejavnost razširilo še na letalske motorje. Ti so sčasoma postali najpomembnejši del proizvodnje, saj je Walter izdeloval tako licenčne kot lastne zvezdaste letalske motorje. Leta 1936 je bila tovarna v Jinonicah že največja proizvajalka letalskih motorjev v srednji Evropi.

Na začetku tridesetih let pa je avtomobilski del podjetja zaradi posledic svetovne gospodarske krize zašel v težave. Veliki in dragi avti so izgubili kupce, zato se je vodstvo odločilo za sodelovanje z italijanskim Fiatom. Prvi licenčni model je leta 1931 postal Walter Bijou na osnovi Fiata 514, leto pozneje pa mu je sledil precej manjši Junior, ki je temeljil na Fiatu 508 Balilla. Walter je izdeloval tudi večja šestvaljna modela Lord in Princ, vendar sta ostala pri nekaj deset primerkih. Junior je bil bistveno uspešnejši, saj je ponujal sodobno tehniko po dostopnejši ceni.

Zanimiva posebnost Juniorja je bila postavitev volana na levo stran. V Češkoslovaški so namreč vse do marca 1939 vozili po levi strani ceste, zato je imela večina takratnih avtov volan na desni. Walter je že leta 1932 uporabil rešitev, ki je pozneje postala običajna. Med sodobne tehnične značilnosti so spadali tudi povsem kovinska karoserija, hidravlične zavore na vseh štirih kolesih in hidravlični blažilniki.

Za pogon je skrbel spredaj nameščen, vodno hlajen 995-kubični vrstni štirivaljnik z bočnimi ventili, ki je sprva razvil 16 kW (22 KM), pozneje pa 17,7 kW (24 KM). Moč se je prek ročnega tristopenjskega menjalnika prenašala na zadnji kolesi, od leta 1934 pa je bil na voljo štiristopenjski menjalnik. Motor je uporabljal mešanico bencina z 20 odstotki alkohola, povprečna poraba je znašala od 8 do 9 litrov na 100 kilometrov. S 690 kilogrami mase je limuzina dosegla največjo hitrost med 85 in 90 km/h.

Junior je bil dolg le 3440 milimetrov, širok 1380 milimetrov in visok 1530 milimetrov, medosna razdalja pa je znašala 2250 milimetrov. Osnovna štirisedežna limuzina je imela dvoje vrat, zunaj nameščeni rezervni kolesi in prtljažni nosilec na zadku. Leta 1932 je stala 29.500 češkoslovaških kron, kar se danes morda ne sliši veliko, toda primerjava s takratnimi zaslužki pokaže precej drugačno sliko. Povprečna dnevna delavska plača na Češkoslovaškem je tega leta znašala 17,73 krone oziroma približno 443 kron na mesec ob predpostavki 25 plačanih delovnih dni. Za nakup osnovnega Juniorja bi tako delavec potreboval približno 67 celotnih mesečnih plač oziroma več kot pet let in pol zaslužka, če ne bi porabil niti krone za življenje. Leta 1935 so ceno sicer znižali na 27.500 kron.

Posebej zanimive so bile karoserijske različice. Približno 80 kabrioletov je med letoma 1933 in 1935 izdelala znamenita češkoslovaška karosarna Sodomka iz Vysokega Myta, medtem ko sta športne roadsterje oblikovali podjetji Leitner in Petera. Pri nekaterih je bil za prednjima sedežema skrit še dodaten zložljiv sedež, do katerega je potnik dostopal prek stopničke na zadnjem blatniku. Poleg limuzine in kabrioleta so izdelovali tudi manjše gospodarske izvedbe.

Tovarna je pripravila tudi precej zmogljivejši športni različici. Walter Junior S je uporabljal litrski štirivaljnik z močjo 22 kW (30 KM) in dosegel do 120 km/h, vrhunec ponudbe pa je predstavljal Junior SS iz leta 1934. Ta je imel 1089-kubični motor z ventili v glavi in močjo 25,8 kW (35 KM). Istega leta so osvežili tudi običajni Junior, ki je dobil nekoliko nagnjeno masko hladilnika, spremenjeno vetrobransko steklo in dostop do prtljažnika z zunanje strani. Med najbolj posebnimi primerki je bil dvovratni kupe, ki ga je karosarna Sodomka leta 1934 izdelala po naročilu za gospodično Filipovo.

Čeprav so prve primerke novinarjem predstavili že septembra 1932, je Junior uradno premiero na praškem avtomobilskem salonu doživel šele aprila 1934, saj sejma v prejšnjih dveh letih ni bilo. Proizvodnja se je končala poleti 1936, leta 1937 pa so prodajali le še predhodno začete primerke. Z več kot tisoč izdelanimi avti je Junior ostal najuspešnejši Walterjev osebni model.

Tovarna v Jinonicah je medtem svojo prihodnost vse bolj povezovala z letalstvom. Po drugi svetovni vojni je bila nacionalizirana in pozneje preimenovana v Motorlet, kjer so nadaljevali proizvodnjo letalskih motorjev, med drugim tudi za reaktivna letala. Po političnih in gospodarskih spremembah ob koncu osemdesetih let je podjetje večkrat zamenjalo lastnike, leta 2008 pa je ameriški General Electric prevzel dejavnost letalskih motorjev Walter. Proizvodnja na zgodovinski lokaciji je istega leta prenehala, velik del nekdanjega industrijskega kompleksa pa je pozneje prepustil prostor novi praški mestni četrti, ki še danes nosi ime Waltrovka.