V začetku petdesetih let so bili računalniki ogromne naprave, namenjene predvsem matematičnim izračunom in znanstvenim raziskavam. Ferranti Mark I, ki so ga februarja 1951 dostavili Univerzi v Manchestru, je bil eden prvih komercialno izdelanih elektronskih računalnikov na svetu. Zasedal je velik del laboratorija, upravljanje pa je zahtevalo znanje, ki ga je takrat obvladovala le peščica strokovnjakov.

Christopher Strachey, učitelj matematike in poznejši pionir računalništva, je v stroju videl tudi drugačne možnosti. S spodbudo svojega prijatelja Alana Turinga je najprej razvil program za igranje dame. Nato se je lotil precej nenavadnejšega poskusa: računalnik naj bi samodejno sestavljal ljubezenska pisma.

Program je temeljil na zbirki približno sedemdesetih besed in izrazov, razvrščenih v skupine, kot so samostalniki, pridevniki, glagoli in prislovi. Med njimi so bile besede, povezane z ljubeznijo, hrepenenjem, nežnostjo in poželenjem. Računalnik jih je naključno izbiral ter vstavljal v vnaprej določene stavčne vzorce.

Tako so nastajale nenavadne izjave naklonjenosti, ki so bile slovnično prepoznavne, pomensko pa pogosto povsem nesmiselne. Program ni razumel čustev in ni poznal pomena sestavljenih stavkov. Zgolj kombiniral je besede po pravilih, ki jih je določil Strachey.

Vsako pismo se je začelo z romantičnim nagovorom, sledilo je pet samodejno sestavljenih stavkov, na koncu pa podpis M.U.C. Kratica je pomenila Manchester University Computer. Prejemnik tako ni bil nikoli imenovan, avtor pa je bil vedno računalnik.

Zaradi velikega števila možnih kombinacij je program lahko ustvaril na stotine milijard različnih pisem. Besedila je izpisoval teleprinter, naprava, podobna električnemu pisalnemu stroju, ki je omogočala tiskanje računalniških rezultatov na papir.

Strachey svojega programa ni zasnoval kot resnega poskusa ustvarjanja literature. Šlo je za igriv eksperiment, s katerim je raziskoval možnosti računalniškega programiranja. Kljub temu je pokazal, da lahko računalnik poleg številskih rezultatov ustvarja tudi besedila, ki spominjajo na človeško izražanje.

Program je nastal v času, ko je Alan Turing že razmišljal o vprašanju, ali lahko stroji mislijo. Leta 1950 je objavil znameniti članek o računalniški inteligenci, Stracheyjev poskus pa je dve leti pozneje ponudil zanimiv primer strojnega posnemanja človeškega vedenja.

Izvirni program in njegovo zgodovino je desetletja pozneje raziskal nemški umetnik in računalniški zgodovinar David Link. Na podlagi ohranjenega gradiva je rekonstruiral delovanje generatorja in ustvaril umetniško instalacijo LoveLetters_1.0, ki je obiskovalcem omogočila srečanje z enim najzgodnejših primerov računalniško ustvarjenega besedila.

Strachey je pozneje postal pomemben raziskovalec programskih jezikov in leta 1965 ustanovil raziskovalno skupino za programiranje na Univerzi v Oxfordu. Njegov nenavadni poskus z ljubezenskimi pismi pa je ostal pomemben del zgodovine digitalne umetnosti in elektronske literature.